Wörthersee / Vrbsko jezero, 26.07.2015

Deževna nedelja ...

Med tem ko ob obalah Anglije nad Atlantikom divja orkan "Željko", se je obupna vročina pri nas spremenila v nevihtno poletje z izdatnimi padavinami in padcem temperatur. Vremenska napoved ni nič kaj obetavna za plezanje in hribe, zato se dopoldan odpravimo na avstrijsko Koroško raziskovat njihovo največje jezero. Izhodišče najdemo brez zapletov, pravzaprav bi nam brez predhodne priprave na turo trda predla. Obala jezera je skoraj kompleto v privatnih rokah in povsem zagrajena - dostop in uporaba obale sta omogočena samo hotelskim gostom in lastnikom. Ograje in zidovi so tako visoki, da niti iz avta ne vidiš na obalo.

Kar smeji se nam, lep parking ob cesti in par metrov neograjene, sicer privatne obale, toliko da spravimo čolne v vodo. Preden odrinemo pomagamo domačinu raztovoriti večji gumenjak - jadrnico iz strehe avtodoma. Ura je poldan in čas je da zgrabimo za vesla. Voda, zelenkasto modra je čista kot malo kje, ter presenetljivo topla. Pravijo, da jezero pozimi zamrzne samo vsakih deset let, jasno, v njemu so menda izviri termalne vode. Smer ture določimo z nekaj taktiziranja, najprej proti vetru na vzhod, nato čez jezero na severno obalo in z vetrom v daljšo linijo proti zahodu. Jezero z okoli 20 km2 površine deluje mogočno, na njemu je vse od jadrnic, gliserjev, pa do večjih ladij. Pravzaprav je tega toliko, da dobiš občutek, da si na morju. Ampak pristati ni kje, povsod opozorilne table "Privat!"...

Zato pridno veslamo in se zabavamo ter ugotavljamo, tole bi bila prava ekskurzija za arhitekte. Vse naokoli ob obali so postavljene hiše, vile in foturistični objekti z vsaj po dvema "garažama" za gliserje ter pomolom. In niti dva si nista enaka. Kot da tekmujejo kdo bo imel lepše urejeno in bolj v svojem stilu. Zanimivo, kajti stoletje nazaj so tod bivali izključno revni prebivalci, šele z izgradnjo železnice so obalo zasedli premožni dunajčani. In takrat se je jezero spremenilo v pravo turistično destinacijo. Po štirih urah in pol le najdemo del obale, pravzaprav rt s klopcami brez opozorilnih tabel, kjer si privoščimo "kosilo". Kmalu za tem odrinemo naprej, časa ni več veliko, še malo pa bo večer. Ko po šestih urah veslanja pristanemo na izhodišču je za nami obplut srednji del tega mogočnega jezera, vzhodni in zahodni rokav pa pustimo za naslednjič.

Vredno obiska, super tura!

MK