|
Otočki sredi kristalnega morja Prejšnji dan, v ponedeljek sva plezala od teme do teme. Hladno jutro je poskrbelo, da sva izbirala stene na soncu in kmalu obžalovala odločitev, bilo je peklensko vroče. Namenoma sva šla v nenavrtane smeri, Karmen je šele zaključila prvo leto alpinistične šole in ji bo tak trening prej koristen kot kaj drugega. Cel dan sva plezala, pred večerom pa se odločala med sestopom ali še eno smerjo. Izbrala je slednje in na vstopu dobila možnost da gre v vodstvo, do kamor pač pride, ni pomembno. Vem, da ji je rojilo po glavi sto in eno vprašanje, po nekaj trenutkih razmišljanja pa je odločno izjavila: "no pa grem, če sedaj ne bom, potem ne bom nikoli". Napeljala je zahtevnejši raztežaj, pa naslednjega in tako naprej, nameščala varovala kot se šika, uredila varovališča, skratka presenetila na celi črti. Njena prva smer v vodstvu in še to neopremljena, bravo. Še isti večer se odločiva, da podaljšava aktivne počitnice vsaj še za en dan. Vremenska napoved ni imela nič proti, le plan je bilo potrebno izdelat. Tu sta priskočili na pomoč pomorska in cestna navigacija, prva za ugotavljanje pomorske destinacije, druga za iskanje dovoza/dostopa do morja. Za izhodišče sem izbral Sveti Petar na Moru tik pod Zadrom. Naselje se nahaja nasproti velikega otoka Pašman in severno od številnih malih otočkov nad Biogradom na Moru. Predvidevala sva, da bi znali biti zanimivi. Izhodišče - pravo cesto od šestih najdeva po občutku, v prvo. Morje je mirno, plujeva počasi po direktnem azimutu na srednji od skupinice otočkov. Na srečo kajaki nimajo globokega ugreza, brez težav zapeljeva naprej čez čeri proti zelo zanimivemu malemu otočku, ki je od daleč spominjal bolj na Havaje. Ko prideva blizu pa dva velika črna nemška ovčarja, večji na verigi laja kot zmešan in kmalu opaziva velike opozorilne table "PRIVAT!". Hm, nekdo si je kupil rajski otok. Nič ne bo s pristankom, zato nadaljujeva. Šele tedaj opaziva kako kristalno čisto je tukaj morje, prav prosojno do dna. Škoda, da sta maska in plavitke ostali doma. Veslava od otoka do otoka in uživava, vmes se odpraviva še do Pašmana, in se vrneva nazaj k južnejšim otočkom. Na enem izmed njih si privoščiva malico s krajšim počitkom. Obplujeva še zadnji otoček Sv.Katarina in obrneva na SV proti Biogradu na Moru. Med otočki sva bila sama, voda je tam preplitka za večje ladje, tukaj pa morava zelo paziti, prometa na vodi je na trenutke kar nekaj, same velike ladje in trajekti. S kajaki sva kot drobtinice ob njih in vprašanje ali naju sploh opazijo. Sicer pravila plovbe vsaj malo poznava. Pomorska radijska postaja je za razliko prejšnjih dni, sedaj zelo živahna. Kar naprej se nekaj dogaja, ali gre za redna meteorološka poročila, ali pa opozorila za nevarnosti. Kot zanimivejše je bilo recimo, da nekaj dest kilometrov južno od naju v zalivu plava nekaj velikega, 10 metrov dolžine in obstaja nevarnost, da prevrne manjše barke. Pa recimo 146. obvestilo tega dne, Trogirski kanal so zaprli za plovbo, ker v njemu nekontrolirano plava 200 m dolga cev. Na srečo sva na varnem, veslava po pristaniščih v Biogradu. Nazadnje zaideva še v marino z jadrnicami in jahtami, ki jih je tukaj zares ogromno. Plujeva med njimi in se razgledujeva po prestižnih barkah, ko prek radijske postaje dobiva opozorilo o fronti, ki se bliža z juga. Pogled na nebo za nama, ter občasno grmenje pove vse. Izplujeva z direktnim kurson sever, v upanju da ubeživa neurju. Mišice so napete kot strune, za nama pa še vedno bobni na nebu. Pri najbolj severnem otočku ugotoviva, da sva ušla nevihti. Na nebu se v smeri sončnega zahoda razprostira koprena oblačkov, ki jih sonce magično vleče za sabo, nekje v daljavi pred nama pa se lesketajo obrisi Zadra. Škoda, v eno smer bi se morda še izšlo. Nimava dovolj časa za tja in nazaj, zato nadaljujeva samo do najbližjega rta in obrneva nazaj na jug, na izhodišče. Štirje dnevi raziskovanj in nabiranja kondicije so za nama, popoln odklop in lesketajoči spomini na morje in skale. Če povzamem sklepne besede kot jih je zapisala Karmen v svoji objavi: Super aktivne počitnice so bile in malo drugačen plezalni vikend. Prevozila sva tisoč kilometrov, v štirih dneh preveslala več kot 90 kilometrov, preplezala nekaj neopremljenih smeri, raziskala vse skrite kotičke v okolici, jedla špagete in tuno iz konzerve, družbo v steni so nama delale pikapolonice, zvečer pa lovila škorpijone po apartmaju. Mogoče se naslednjič domisliva še kakega zanimivega podviga...
|
Skok na osnovno stran - - - - - Pošlji sporočilo
|