Slivniško jezero, 10.11.2014

Kol'kor kapljic, tol'ko let!

Nisva nazdravljala, sva se pa vseeno naužila tekočine v hektolitrih. Seveda sva jo le opazovala vsak iz svojega kajaka.

Po uspešno izvedenem varovanju osnovnošolcev pri plezanju na steni v Šoštanju, sva se z Mijem poslovila. Ne mine pol ure, ko sva spet na vezi. Hitro se dogovoriva za veslanje in ob dveh že nalagava kajake na avto. Zapeljeva se do Slivniškega jezera. Razloživa, se preoblečeva, in že mi Mijo pojasnjuje, kako se pravilno sede v kajak. Malce preizkušam vesla, medtem ko ga čakam. Kljub njegovim izjemnim sposobnostim prenašanja znanja sem nerodna in tok me odnaša. Prvo tretjino poti se predvsem navajam na nevsakdanje gibanje. Počasi mi gre bolje in tudi tok nama dobro služi.

Narediva lepo krožno turo po jezeru in nekaj odvečnih kapljic vode na nepravih mestih na telesu ne zmoti opazovanja ptic in valovanja odpadlega listja na vodi. Ribiči nejevoljno postopajo okrog svojih palic. Zebe jih. Naju ne.

Zaveslava še proti severnemu delu jezera. Mehurčkov od plina ni, indijancev tudi ne, zato po okrepčilu v obliki čokoladnih bonbonov in čaja počasi odveslava do izhodišča. Dan se poslavlja, midva pa se po preoblačenju v suha oblačila in v toplem avtomobilu ob prijetnem kramljanju odpeljeva proti domu.

In kljub temu, da nisem imela pri sebi niti kapljice tekočine, me Mijo ni peljal žejne čez vodo. Bila je edinstvena izkušnja, z vsemi tistimi drobnimi okraski, ki bogatijo naše življenje... pa še žejna nisem bila. Zato le naj velja, kar je zapisano v naslovu poročila.

Jerneja Florjanc