Po Savi navzgor, 12.07.2015

RELAX NA VODI

Sončno in vročo nedeljo smo nameravali preživeti v kajakih nekje na vodi. Ekipa je bila tokrat precej okrnjena, saj smo se morali še zadnji trenutek odločati med dokaj adrenalinskim spustom po Krki in kakšno lažjo varianto za nedeljsko uživancijo.

Prvotno je bil v načrtu spust po Krki v organizaciji Kajakaške zveze, vendar smo po zbranih informacijah to idejo složno opustili. Proga naj bi bila nezahtevna in voda "mirna", razen treh jezov s skoki od 1.5 do 2m v globino naj ne bi predstavljala večjega problema, vsaj za rafte ne. Naši potovalni kajaki in predvsem posadke pa za take akrobacije niso bili primerno pripravljeni.

Preostala dva člana posadke sva se tako sama odločala med malo manj adrenalinsko vožnjo po katerem od jezer in mirnejšo vodo reke Save. Prepričana pa sva bila le, da voda, takšna ali drugačna, to lepo nedeljo vsekakor "BO"!

Torej sva se odpravila proti Zasavju. Dobro lokacijo za start sva našla v Hotemežu pri Ribiški koči. Ob vodi se je že trlo ribičev, z velikimi senčniki in svojo opremo so zasedli traso na desnem bregu Save. Po pripravah sva končno izplula in odveslala proti nasprotnemu bregu, da se izogneva ribiškim trnekom.

Sledila je lagodna vožnja po reki navzgor, čeprav proti toku, je šlo gladko naprej. Vodna pot naju je vodila mimo Radeč do Zidanega mosta, pod mostom par metrov po Savinji, nato sva obrnila in nazaj v Savo proti Hrastniku. Poseben užitek je bila vožnja pod mogočnimi mostovi in pogled navzgor na staro železniško postajo in mimoidoče vlake. Čisto lahko bi si predstavljal, kako so v starih časih tu mimo puhale parne lokomotive, po reki pa veslali splavarji.

Po Savi navzgor je bila voda bolj čista, narava bolj divja in brez motečega hrupa civilizacije, bregovi pa zaraščeni. Veslala sva mimo posameznih hišk in potokov, ki so se izlivali v reko v manjših slapovih. Zaman sva iskala primerno mesto za počitek, tako sva na hitro pomalicala kar na vodi v senci grmovja ob bregu. Sonce je pripekalo in vročina je bila kljub bližini vode že kar tečna. Kak kilometer ali dva pred Hrastnikom sva obrnila nazaj proti Zidanemu mostu in Radečam. Navzdol je šlo kar hitro, čeprav je vodni tok počasen.

V Radečah sva se namenila raziskat vodni kanal Sopota, ki je od daleč izgledal dokaj zanimiv. Vstop v kanal je zakrival lesen splav in plavajoča umazanija, nato pa se je vožnja nadaljevala mimo lepo oblikovanih obokov pod mostovi, dokler naju ni zaustavila plitvina. Prave Zasavske Benetke v malem, vredne ogleda od spodaj.

Po štiriindvajset preveslanih kilometrih sva proti popoldnevu bila nazaj na izhodišču, ribiči so se medtem že poskrili v senco, pospravila sva kajake in opremo, pir in slastno malico pa sva si privoščila v fletni gostilnici ob reki.

Bila je lepa vodna avantura, za kakega starega kajakaškega mačka mogoče premalo zanimiva in adrenalinska, za nas občasne vodne obiskovalce pa čisto dovolj avanturistična.

Karmen Perme