Limski kanal - Vela Sestrica / Istra, 13.08.2015

Sredi neskončne luže, sam ...

Sredi tedna smo, vreme fantastično, za vikend baje obljubljajo nekakšne padavine. Naslednji dan je moj praznik in ker doma nimam namena bit, poizkušam animirat, oziroma se trudim povabit prijatelje, da se pridružijo na mokri, povsem rekreativni dopustniški pustolovščini. Vsa oprema je tu, tudi za vabljenega, nobenih stroškov ne bo imel, a žal se nihče ne more odločit, službe, obveznosti, ...

Pozno zvečer, ko umre še zadnje upanje, pričnem pakirat opremo za en čoln, trdno odločen da grem, četudi sam. Odprto morje je ena velika luža brez orientirjev, Iza bi rekla "je velika razlika če hodiš po ledeniku, ki mu ni videti konca sam, v dvoje, ali troje...". Kolk je še do tistega otočka v daljavi, na katerem ne veš ali boš z lupinico brez sidra sploh lahko pristal, 5 minut? Ko mine 5x po 5 minut se morda zdi da si še vedno na istem mestu, v resnici prav lepo napreduješ. Kakor koli, želja po novih dogodivščinah je močnejša od neznank, ki pravzaprav niso neznanke. Nekaj po sedmi zjutraj parkiram na Zlatem Rtu v Rovinju. Opremo ven, tokrat bo prvič zares na preizkusu doma izdelan, razstavljiv voziček za čoln. Do vode je kar daleč, a teh nekaj sto metrov po pobočju navzdol bo upam šlo. Nazaj gor z vsem tovorom, to bo bolj zanimivo.

Kot izhodišče izberem par metrov peščene obale med hotelsko in javno plažo. Na zadnji turi smo obdelali otočke na jug do Limskega Kanala, zato se tokrat podam na veslanje v nasprotno smer. Najprej na sever skozi Marino proti Limskem Kanalu. Velik otok Sv. Katarina mi ni zanimiv, je preblizu obale, nadaljujem proti otočku Figarola kjer razen domačina potapljača, ni nikogar. Pristanem na vzhodni obali in presenečen najdem v senci dreves rajski prostor z mizo in klopcami. Ne moreš verjet, slab kilometer od prenatrpane obale sameva tako idiličen prostor.

Sonce je vedno višje, zato nadaljujem. Plujem v priobalnih vodah mimo rtov Križ in Sv. Fuma, na obalah se nastavljajo soncu razgaljeni kopalci, FKK kamp in plaže kamor koli seže oko. Zaplujem v Limski Kanal in si ogledam Marino Valalta. Ker takole oblečen sredi nagcev nimam kaj iskat, nadaljujem na sever, čez Limski Kanal proti Koversadi in na sredi obrnem proti Rtu Fujaga. Kompasa (novega) še nimam, doma sprintan izrez A4 karte je v pomoč, sicer pa naravni orientirji in instinkt, navigacija na morju ne sme bit vprašljiva. Samoto preganjam s poslušanjem pomorskih VHF radijskih kanalov, to - radijska postaja mi je tudi edina vez s svetom, če bi šlo kaj narobe. Jezi me fotoaparat, ki ni nič kriv a njegov objektiv je neprestano zapackan s soljo in dela že prav umetniško zamegljene fotke. Vmes za prebujanje skrbijo številne večje ladje s svojimi valovi kot v vodnem parku.

Sredi vrat v Limski Kanal obvozim Kardinalno oznako - steber s stožcema, ter obrnem na JZ do Rta Križ, od tam pa po azimutu na jug, do kot pikica na horizontu oddaljenega otoka Banjol, ki ga obplujem po zahodni strani. Nadaljujem v smeri kopnega do Zlatnega Rta. Privoščim si malce daljši postanek s kopanjem in malico, med tem pa v glavi tuhtam plan za naprej. Prvotna ideja, da bi še ta dan prišel do Barbarige in nazaj postane preveč utopična, razdalje so enostavno prevelike. Zato se omejim na raziskovanje otočkov z umirjeno plovbo. Izplujem mimo plezališča kjer kjub obupni vročini trije turisti plezajo. Obplujem nizki čeri Muntrav in Samer, na eni izmed nju so imeli ptiči zborovanje, prav nič jih ni motila prisotnost "modre morske ptice" kakor se imenuje kajak. Obplujem večji Crveni Otok, pa Maskin, Sturag in dvojni otok Sveti Ivan. Plujem po direktnem kursu na najbolj oddaljen svetilnik, Sv.Ivan na Pučini. Pristati tu ni mogoče, čeri in razpenjeno morje, potrebno je napeti mišice, da te ne odplakne na ostre skale. Obvozim ga naokoli in obrnem na vzhod, nadaljujem gor do dvojnega otoka Sv.Ivan. Pristanem v lepem južnem zalivu med dvaindvajesetimi ladjicami. Večinoma sami tujci, vsi po vrsti me pozdravljajo in se, predvidevam čudijo kaj delam tu s pogonom na vesla v tako malem plovilu. Še en sanjski zaliv, varen pred valovi, ki sto metrov vstran na odprtem morju penijo gladino.

Daljši postanek, kopanje, ogled podvodnega sveta in spet kopanje. Na skali posušim kopijo premočene karte in jo pred odhodom ponovno preučim, Ko izplujem mi nemci zaželijo srečno plovbo ... Tokrat sem res presenečen, toliko kot so me ogovarjali ta dan še nisem doživel. Kot da slutijo, da res pogrešam prijatelje s katerimi sicer veslamo in hribolazimo/plezamo skupaj. Če sem do sedaj zdržal "sam na ledeniku..." bom še teh nekaj ur do teme. Zrem v daljavo proti sivi lisi - obali in tehtam ali naj obrnem na vzhod proti kopnemu, oziroma otoku Pulari, ali bolj na JV proti kot bleda lisa na horizontu oddaljenima otočkoma Sestrice (mala in velika). Sprejmem riziko in se odločim za slednje z nalogo, da če vmes zmanjka časa, takoj obrnem na sever, proti cilju. Ure nimam, se zanašam na občutek za čas, ki mi je do sedaj vedno dobro služil.

Milje, oziroma kilometri tečejo mimo, veslam občasno na polno in kmalu dosežem oba otoka, odločim se za pristanek na otočku Mala Sestrica. Kopanje prija kot že dolgo ne! Nadaljujem proti celini, Rtu Babo, pristanem pa na otočku Vestar. Spet en idiličen prostor z zasidranimi jadrnicami. Nadaljujem z direktnim kursom na SZ do otoka Pulari, ga obplujem po notranji strani in naciljam Zlatni Rt, oziroma njegov Rt Skaraba. Zjutraj mi je domačin omenil, da je tam baje pomol. Najdem ga, a je zame za transport čolna ko sem sam, neuporaben - v hrib se nadaljuje z betonskimi stopnicami. Hitim, GSM mi že kakšno uro ne deluje več, je baterija fuč, za kar je odgovorna požrešna aplikacija za snemanje GPS sledi. Obplujem celoten Zlatni Rt in poizkušam pristati na jutranjem izhodišču. Nemogoče, kopalci se drenjajo na plaži, v vodi in na kamnitem obzidju ter me gledajo kot da sem padel z Marsa. Obrnem na zahod in čez dobrega pol kilometra najdem mesto kjer na treh metrih obzidja ni. Italjan mi pomaga zanesti čoln par korakov do poti, sestavim voziček ki je plul z mano in pričnem vleči tovor za sabo. Ok, po preveslanih 20 nautičnih miljah, oziroma 38 km sem zunaj, žalosten da je že konec in srečen, da se mi ni bilo potrebno drenjati tu na kopnem v gneči turistov.

Transport do avta preživim z občasnimi postanki in otresanjem rok... kar konkretna naloga je tole za moj križ. Telefon oživi saj dobi avto-elektriko, misli pa uhajajo k prijateljem, na srečo ali na žalost ne vedo kaj so zamudili, sicer bi se verjetno mal sekirali. Sredi neskončne luže sam? Ja, je mal preizkusa za psiho, ob enem pa tudi izziv, a v družbi najboljših prijateljev je verjetno vsakdo raje. Lep četrtek je za mano, še ena na slepo izbrana tura, ki se je odvila na najlepši možen način.

MK