Dan 1/4: Maslenica - Zrmanja - Obrovac / Velebit, 24.10.2015

Smaragdna reka

Sredi noči se odpraviva na dolgo pot in v jutranjem svitu sva že v Paklenici. Kar vredu bo, temperature so skoraj deset stopinj višje kot doma. Martin in Sanela se pripravljata na plezanje, še kratek klepet in že gremo vsak na svojo stran. Kmalu sva v Maslenici, dostop do vode je idealen, raztovoriva opremo in se pripraviva. Sluzaste alge poskrbijo za drsalnico pod nogami, a tudi to je enkrat za nama. Voda je ta dan dokaj hladna, sama sva sredi Novigradskega Morja, iščeva vstop v ožino kanjona Zrmanje. Šele ko si dokaj blizu, pravzaprav ko zagledaš lateralne oznake na vstopu, veš da je tam nekje za robom. Teren se kmalu postavi pokonci in stene nad zeleno reko segajo tudi preko 200 metrov v nebo.

Nikogar ni, nobenih znakov civilizacije, le čista in neokrnjena narava, zanimive barvne stene, ki se kopajo v toplih jutranjih žarkih in dva barvita čolna, ki plujeta toku nasproti. Številni zavoji in raznolikost strmih skal poskrbijo za mističnost kanjnona, katerega sva se podala raziskovat ta dan. Plujeva počasi, opazujeva in skoraj štejeva številne stebričke, ki so označevali koridor varne plovbe. Le kako so tukaj snemali film Winetooja, vsaj spomnim se ne da bi v njemu videl te stebre. Kot se kasneje doma izkaže, so še vedno isti, kot v filmu, ki smo ga mladi takrat tako radi gledali. Po nekaj urah se v daljavi pojavi prvi daljnovod, prvi znak da je tam nekje Obrovac. Tudi okoliški hribi so vse bolj poraščeni in predvsem nižji. Zaplujeva mimo pokopališča, mesta na katerem je nekoč davno stal samostan in že sva na vstopu v Obrovac.

Majhno mestece z lepo urejenimi nabrežinami, na katerih so privezani čolni in par večjih bark. Zaveslava pod most proti severu na drugo stran mesta, ob pogledu na uro ugotavljava, da bo potrebno obrniti. Do cilja, pravzaprav izhodišča je še kar daleč, dan pa se je že prevesil v drugo polovico. Sprva sem upal, da morda prideva še do prvega slapu nekaj kilometrov naprej, vendar naju je čas prehitel. Dnevi tik pred novembrom niso več tako dolgi in v upanju, da bo s tokom navzdol šlo hitreje, pričakujeva da ne bo potrebno poseči po svetilkah. Nekaj pod Obrovcem nama priplujeta nasproti dve manjši turistični ladjici. Presenečena sva enako, kot turisti na njih, ki so mahali in naju snemali. Le kaj delajo tu tik pred zimskim obdobjem. Slab kilometer naprej prične pihati, na žalost proti nama. Poiščeva si prvo zavetje in prostor za kosilce. Krajši počitek je kar prijal. Sonce dobiva vse bolj rožnate barve in se pričenja skrivati iza visokih sten nad nama, veter pa se le še stopnjuje. Nastajajo manjši valovi in občutek je kot da plujeva proti hudemu toku in ne z njim navzdol. Celo večnost je trajala bitka z naravo in končno na izlivu Zrmanje v morje, mišice popustijo. Uideva tudi burji, ki je očitno divjala samo v notranjosti kanjona. Spet veslava normalno, še nekaj kilometrov naju loči do cilja, v mislih pa že kujem načrte za naslednji dan, plezanje ali veslanje. Prične se mračiti, ko čolne nalagava na avto. Lepo se je izšlo, za nama je dobrih 20 navtičnih milj, oziroma 33 kilometrov in en prekrasen dan, poln novih doživetij.

Se nadaljuje ...

MK