|
Skrivnostno jutro Nedelja je, čolna sta čez noč ostala kar na strehi avtomobila, včeraj smo veslali od Fale do Otoka in naprej v Maribor. V nedeljo zjutraj so prvi topli žarki kar prijali. Kmalu sva na meji, avstrijski policist nama zamahne še preden ga uspeva pozdravit. Verjetno si je zapomnil vozilo, ki ga vsak teden gleda. Med koroškimi vasicami vijugava kot narekuje cesta in kmalu se znajdeva v vedno gostejši megli. Dva srnjaka tečeta na vso moč čez polje v upanju, da naju prehitita, a nimata dovolj konjev. Še 30 km je do cilja, temperatura pa vse nižja. Spustiva se po hribu navzdol in čez elektrarno, končno, na cilju sva. Ozko poljsko pot najdeva v prvo, znajdeva se sredi polj na večjem parkirišču z mizicami in klopcami ob obali. Urejeno mini pristanišče, celo razsvetljava je tam sredi ničesar, avstrijci pa res znajo naredit privlačno. Pomoliva nosove ven iz varnega in toplega zavetja vozila, brrrrr. Saj ne vem, kaj mi je šlo bolj na živce, gosta megla, nizka temperatura ali kar oboje. Kompas imam, ampak kako se bova znašla v številnih kanalih pod Velikovcem v gosti megli, in predvsem ali bova imela ob tovrstnih pogojih še kaj več kot golo pridobivanje kondicije? Na oglasnem panoju je kopica informacij in nekaj opozoril, nobeno se ne nanaša na najino turo, torej smeva v vodo brez slabe vesti. Svežo idejo, da bi se odpeljala naprej do sredinjske ločnice in tam pričela s turo, celotna plovna pot kot sem si jo zamislil je namreč dolga dobrih 50 km, sva opustila. Riziko pri turah v neznano je vedno, v razmerah, ko vidiš naprej samo deset metrov je orientacija na vodi lahko še posebej zanimiva. Kakor koli, odločiva se za prvoten načrt. Napoved je lepa, pričakujeva, da se bo megla enkrat razblinila in dovolila sončnim žarkom pričarati barvitost jeseni ter nasmeška na najinih obrazih. Preoblečeva se in kmalu sva pripravljena tik ob jezu najmočnejše koroške hidroelektrarne Edling. Elektrarno, ki je tretja po letnici izgradnje na avstrijskem koroškem, so pričeli graditi 1959. in jo dokončali 1962. leta. Elektrarna moči 87 MW letno proizvede 407 miljonov kWh energije. V vodi sva, po hladnem jezeru plava raznovrstna nesnaga in naplavine, čolna takoj dobita manikuro v obliki dišečih črnih črt. Nič, greva, sedaj je kar je. Veslava mimo bližnjega kampa, redki obiskovalci se pravkar prebujajo in naju zaviti v puhovke ob šotorih nemo opazujejo. Labodja družinica se tik pred nama prav tako odpravlja v neznano belino. Višje kot sva, manj je umazanije in čas je za pranje na vodi. Karmen se smeji, jaz pa jezim, tako umazanih čolnov pa že ne bova snemala. Izjemno široka reka se počasi zoži, plujeva v neokrnjeni naravi. Dva pravljična otočka s klopcami in mizami, se dvigujeta v meglicah iz vode kot prikazni v sanjski pravljici, takrat posijejo prvi sončni žarki. Oddahnem si, jutranja odločitev je bila na mestu. Veslava počasi - turistično, srečava prve izletnike v kanujih napotene na skrivne kotičke samote in po nekaj urah sva na ustju Velikovškega jezera. Promet na vodi se poveča, zaplujeva pod velik most, pred nama se odpre ogromno Velikovško jezero, na nebu zahodno v smeri plovbe pa se razkazujejo mogočni Lienški Dolomiti kot, da bi bili na dosegu roke. A občutek vara, do tja je še kar nekaj kilometrov. Kar nekaj časa je trajajo, da preplujeva jezero, na njegovem izteku se pred nama odpira labirint na prvi pogled večjih kanalov. En sam je pravi, ostali so slepi, nekateri dolgi tudi več kilometrov. Višje kot sva, bolj je zapleteno, k čemur pripomorejo tudi meglice. Print karte je vse pogosteje na palubi, za vsak slučaj občasno preverjam najino lokacijo še na navigaciji. S cestno si tu ne moreš pomagat, na njej labirint ni vrisan, pomorska pa je dušo dala za ta namen. Sva kot dve mali pikici sredi ogromne potopljene doline in kar je najpomembneje, v pravem kanalu. Reka dobi spet normalno ožino in monotonost okolice občasno prekinjajo mala pristanišča s privezanimi barkami ali plavajočimi vikendicami. Dan se je že zdavnaj prevesil v drugo polovico, na voljo imava samo še uro časa, potem morava obrniti, sicer bo lahko zabavno... Še pravočasno sva v Seidendorfu, ogledava si del naselja, velike tovorne ladje in poiščeva prostor za nadaljevanje - drugo etapo, ki bi naj sledila enkrat, nekoč. Nato obrneva. Robinzonsko kosilo imava na poraščeni obali, na samem, potem pa nazaj s tokom, ki ga je tukaj komaj čutiti. Vse bolj temno je in ko še zadnji prameni svetlobe izginejo z neba sva od izhodišča oddaljena dobrih pet kilometrov. Na srečo je miniaturno pristanišče ob jezu elektrarne osvetljeno. Meglice so neznatne, drobcene pikice parih lučk so na nekaj kilometrih oddaljenosti kot majcene migetajoče kresničke. Na srečo vse večje in, ko se skoraj zaletiš v nakladalno rampo pred pristaniščem veš, da si na kopnem. Vidi se do tukaj v temi, itak skoraj nič. Da, izlet v neznano se je izplačal, kljub megli in mrazu, spet nekaj novega!
|
Skok na osnovno stran - - - - - Pošlji sporočilo
|