Cres - Lošinj / Severni Jadran, 31.07.-03.08.2016

Robinzonske počitnice na Cresu in Lošinju

Štirje prjatli, štiri dni napenjanja mišic - robinzonske počitnice na Cresu in Lošinju... Kako izbrati dovolj zanimiv cilj za neko dogodivščino, izlet ali dopust?, to se marsikdo sprašuje in ugiba. Je vedno uganka, oziroma dilema, ki jo je nujno razvozljat že v okviru priprave na turo, pa naj si gre za hribovske ali pomorske destinacije. Bolj dosledna kot je priprava, večja je možnost da se bo vse izšlo kakor si želimo. V resnici so takrat, ko izbiramo neznane cilje, poleg izkušenj in občutkov posredi tudi vremenske razmere in nekaj sreče. In če te ta ne pusti na cedilu, lahko na načrtovani turi doživiš še kaj več kot si pričakoval, sicer pa si prisiljen jemat vse skupaj kot neko poučno in koristno izkušnjo za v bodoče.

Nekje nam je lepše, bolj všeč in pri srcu, drugje manj. Verjetno marsikoga vleče znova in znova na že videne, najlepše destinacije, tisti bolj raziskovalni pa se pogosto odločajo za nove, njim neznane lokacije. In tako je bilo tudi z nami. Po dveh popoldnevih priprave je bilo približno jasno kaj bomo raziskovali. V nedeljo zgodaj zjutraj se odpeljeva v smeri Rijeke in naprej na jug do trajekta, ki naju odloži na pokončnem, podolgovatem otoku. Prvotno idejo, da bi veslala s Krka preko Plavnika na ta otok, sva zaradi manj zanimive vzhodne obale opustila in se raje odločila, da bo izhodišče kar na Lošinju. Po zamudni vožnji (zaradi gneče) po otoku proti jugu, prispeva na izhodišče bolj pozno, preveriva še sosednje lokacije in se vrneva na načrtovano točko. Bila je odlična, z avtom prideš skoraj do vode. Pri vsej količini in teži opreme, ki jo bova natovorila na kajaka, je to zelo pomebno. Raztovoriva vse skupaj, jutranja ohladitev v toplem morju in nekaj malega pojeva, nato počasi odrineva. Za prvi dan sva si izbrala raziskovanje obale sosednjega Cresa. Zaveslava skozi Osorsko ožino in nadaljujeva ob zahodni obali proti severu. Sproti raziščeva zalive Tezori, Martenika, Balalta, Hropinjine in se nekaj višje utaboriva za par ur. Kopanje, kosilo in poležavanje v prijetni senci kar prehitro mine, morava naprej. Pravzaprav se odločiva za smer nazaj, da bova bliže Emilu in Alenki, ki na otok prideta enkrat nocoj, verjetno bolj pozno, v mraku. Še vedno se drživa Cresa, ki pa je na tej strani Osorske ožine manj zanimiv. Tik pred večerom najdeva lepo poravnan prostor in se utaboriva. Sicer vse naokoli "diši" po ovčjih iztrebkih, ampak prostor za tabor je skoraj prvorazreden. Ob prijetno topli klimi se odločiva, da spiva na prostem, kar se kasneje izkaže za napako. Ob enih zjutraj me zbudi ropotanje in fotografiranje na nebu. Na hitro poberem vso perilo, ki sva ga sušila, ter v veliki "dnevni sobi" razstavljeno opremo in pričnem postavljat improviziran nadstrešek. Zbudi se Karmen in mi pomaga fiksirat streho. Miniaturen šotor, ki sva ga imela s sabo se izkaže za neuporabnega, rešuje naju vojaška ponjava in skrčena nekako preždiva v neurju vse do jutra. Zajtrkujeva in ko že skoraj vse pospraviva, čakava samo še na umiritev morja, pridejo ponovni nalivi. Tokrat se ogrneva s ponjavo ki je ponoči imela funkcijo strehe in spet čakava, čakava, ... vmes nama teče po nogah, občasno tudi za vrat. Še vedno opazujeva gibanje nevihtnih oblakov in čakava da bi nehalo deževat. Tudi to, da bi se nevarni valovi vsaj toliko umirili, da lahko priveslava čez kanal na Lošinj. Tole pa ni blo glih po prognozi, vremenarji so mal zgrešili, grrrr ...

Dan 2: naposled se v ponedeljek nekje proti deseti uri vreme toliko umiri, da pade odločitev za premik na zahod, v smeri sosednjega otoka. Telefon oživi in lahko preveriva kako je z Emilom in Alenko. Namesto spanja na obali sta sredi noči morala naredit premik v avto, rezervacijo v kampu sta imela šele od naslednjega dopoldneva naprej. Dogovorimo se za srečanje na obali in po slabi urci veslanja sva čez razburkano morje. Skoraj poldne je, prikažejo se prvi sramežljivi sončni žarki, nebo je še vedno sivo in kar piha. Umaknemo se v zavetje dreves k njima, Alenka pa nas pogosti s kosilom. Popoldan imata sicer drugačne načrte, vendar ju presenetim s povabilom v čolne. Danes bo dan "D" za nju, nista še bila v morju s kajaki, samo na jezerih in mirnih rekah. Okoli druge ure se pripravimo, morje pa je še vedno dokaj razburkano. Je prav, ni prav, kaj naredit? na koncu se odločim kljub dokaj zanimivim razmeram za preizkus njunih sposobnosti, ampak tik ob obali. Najprej nista povsem prepričana ali bo šlo, ko pa sta v vodi, jo Emil ucvre naravnost čez kanal proti Cresu. Poskušamo ga doklicati, vendar nas ne sliši več. Valovi pluskajo po nas - krovnice vzorno opravljajo svojo nalogo, veter prestavlja kajake sem ter tja kot orehove lupinice, med tem je Emil že tako daleč, da izgine iz vidnega polja. Zaradi varnosti ostanem z Alenko in Karmen ter upam, da ne bo naredil kakšne napake, pravzaprav niti ne ve kje lahko pristane med ostrimi skalami, saj tam še ni bil. Ko se končno prebijemo čez kanal ga najdemo, sicer je preveč severno, vendar kmalu pogrunta kam je naš kurs in obrne na jug. Gremo na varno v daljši zaliv, pogledat najin sinočnji bivak prostor. Ko smo skupaj, pristanemo in si ogledamo zanimivo lokacijo. V sosednji močvari še vedno nekaj glasno cmoka in melje, kot naju je preteklo noč mal strašilo. Naredimo še eno skupinsko fotko in odrinemo nazaj proti Lošinju. Valovi so nekaj nižji vendar še vedno visoki za tistega, ki je prvič v penečem se morju. Kar dober morski krst je tole za njiju, si mislim in ob enem upam, da ne bosta obupala. Veter nam mal nagaja, zato taktično usmerimo čolne tako, da ga bomo zadnji kilometer dobili v hrbet. Vrnemo se v kamp, se stuširamo, pospravimo opremo, midva pa dava sušit premočena oblačila in opremo. Pripravimo si večerjo, naredim načrt za naslednji dan, pred spanjem pa še na sprehod v marino.

Dan 3: noč mine (pre)hitro zato zjutraj mal podaljšamo. Pozen zajtrk, nato se odpeljemo v smeri Malega Lošinja. Izhodišče sem poiskal nekje v bližini letališča, kar po občutku. Najdemo ga kmalu in čolni so kmalu po prihodu, ob pol deseti uri v vodi. Tokrat bomo raziskovali razgibano obalo Lošinja proti jugu, glavnemu mestu tega otoka. Proti poldnevu smo v zalivu ki nam ustreza, sicer polnem ježkov, kar na lastni koži občuti Alenka, vendar tu nam ugaja in se utaborimo. Kosilo, kopanje, potapljanje in počitek nekaj naslednjih ur. Ampak ne za dolgo, gremo naprej, da vidimo še kaj novega. Med tretjo in četrto priveslamo proti kraju Mali Lošinj, ki je večji kot bi si človek predstavljal. Alenka se ubada z vprašanjem ali bo uspela veslat med številnimi ladjami in barkami, poskušam ji dopovedat, da naj neha tuhtat in se obremenjevat s tem in mi samo sledi, pa bo dokaj enostavno. Kmalu smo v starem delu pristanišča in si ogledujemo zanimivosti na vodi in kopnem. Znova in znova gledam na uro, škoda da ne moremo tu ostat dlje časa. Pričnem priganjat za nadaljevanje, ja vem da sem takrat tečen, vendar nebi rad, da nas noč prehiti, od clja smo še daleč, pravzaprav smo šele malo več kot na pol poti. Vmes nas v bližini ustja med otokom Koludarc in Čikatom nepričakovano preseneti letalo ECA (European Coastal Airlines). Hidroplan, ki pristaja v naši bližini. Pravzaprav niti ni bilo presenečenje, kopilotka je minuto ali dve pred pristankom preko GMDSS postaje najavila pristanek, da smo se lahko pravočasno umaknili na zahodno stran. Skoraj istočasno dogajanje popestri še velik pomorski policijski čoln, ki s polnimi turami priglisira kot raketa mimo, proti mestu pristajanja letala. Tu se je pokazal pomen nujne opreme na čolnu, ne samo rešilni jopič in prva pomoč, tudi pomorska radijska postaja je nujen "rekvizit". Nismo vedeli kaj točno se bo zgodilo naslednje, vendar se ni nič, vse barke so se že prej pravočasno umaknile, nas so od daleč pregledali če imamo rešilne jopiče, paruljni čoln pa je pristal na sosednji obali. V sicer zelo prometni ožini se je umirilo in lahko smo nadaljevali z našim raziskovanjem. Do večera smo pri avtomobilih in sledil je povratek v kamp. Po večerji pa klasičen ritual, izdelava plana za naslednji dan, sprehod in počitek.

Dan 4: v sredo se po poznem zajtrku odpeljemo na sever v Martinščico. Emil ima informacijo, da je nekje v bližini Lubenice neka modra špilja, torej jo bomo poskušali najti, do tja pa seveda po morju s kajaki. Ker je obala bolj strma in polna čeri, druge možnosti pravzaprav ni. Izhodišče najdemo v drugem poskusu, GPS nas je hotel peljat naravnost skozi vojašnico. Lep prostor je tole izhodišče, tik ob morju in malce višje večje prakirišče. Veslat pričnemo enako pozno kot prejšnji dan, kmalu zapustimo velik zaliv in se usmerimo na sever. Obala je tu vedno bolj kamnita in strma. Številne ladjice in jadrnice plujejo levo in desno od nas, prav tako nekam na sever. A kmalu se izkaže, da je raznih podvodnih votlin v bližini manjših zalivov več, tu je raj za potapljače. Po dveh urah veslanja smo tam nekje kjer bi naj bila in končno najdemo pravi zaliv. Pristanemo in si ogledamo znamenitost od zunaj in znotraj. Daljši podzemni rov se oža in znotraj razširi v dvorano, ki je naprej povezana z zunanjim svetom z nekaj metrov dolgim rovom pod vodo. Voda je tukaj hladna, najpogumnejši zaplavajo skozi podvodni rov, mi pa se umikamo gneči turistov po klasičnem morskem vstopu. Na koncu je v zalivu toliko bark, da raje pobegnemo, najdemo si svoj neobljuden zalivček in pripravimo kosilo. Čas tudi ta dan neusmiljeno beži, ura je skoraj pol pet, ko obrnemo proti izhodišču. Vmes raziščemo še nekatere druge votlinice in razpoke, ter nekje proti večeru, po slabih dvajsetih kilometrih pristanemo na cilju. Sedaj nas čaka pranje čolnov, pospravljanje opreme in najtežje delo vsake kajakaške ture - nalaganje čolnov na avto.

Pred odhodom si privoščimo še nekaj svežih posladkov ter izmenjamo vtise skupno preživetih dni. Emil in Alenka se vračata na jug v njun kamp, na morju ostaneta še nekaj dni, midva pa morava nazaj v realni svet, neodložljive obveznosti kličejo. Če bi lahko, bi človek kar zamenjal tisti realen svet s takimi doživetji, četudi smo se vsak dan prehranjevali po robinzonsko, umivali bolj za silo in spali improvizirano. Morda je prav to tisto kar pritegne. Doživetja štejejo in te štiri dni jih je bilo toliko, da postaneš kar malo odvisen. Kdor ni poskusil, sploh ne ve kako je to fajn!

MK