MK
Cel teden dopusta…
Matjaž je imel še cel teden dopust, jaz pa sem že veselo delala, zato sem se odločila, da en dan v
tednu bom pa prosta in greva na turo, malo bolj zahtevno, seveda zelo zgodaj…. četrtek OK. In ravno ta
dan je bil zame pravi iziv, v sredo zvečer Matjaž preseneti: jutri zjutraj gremo z Mijom plezat. Vau,
pa ne mi rečt da večraztežajno, ja pravi, pa da se ne boš šlepala, vse manevre ponovi doma, ker tam ne
bo časa in bo treba takoj delat. Super z veseljem, da je mene ta čast doletela.
Ob prihodu navdušenje, vendar malo mešani občutki, zakaj, ker ne vem kako bom našla vstop v smer, ni to
tako enostavno, pa lahko še tako gledaš načrt, če si začetnik, si pač začetnik. Ok, to najdemo malce
ob pomoči inštruktorja, naslednja stvar, da bom vse varno in pravilno naredila na prvem štantu, to, to
me je najbolj skrbelo, niti skala, ki je priletela natančno skoraj name (če se nebi umaknila) me ni tako
prestrašila, kot misel, da bom morala sama prvič naredit vse tako kot je treba. Na tu imaš še metulje
reče inštruktor, joj še to, komaj obvladam izdelavo vmesnih varovališč, skrbno razmišljam, kam naj stopam,
ker je po tleh kot bi hodil po razpacani milkini čokoladi – to je nabližji izraz za mastno zemljo med skalami.
Sidrišče je naslednja nočna mora, da bo dobra skala, da bo vse tako kot mora bit. Ja, ja, pa vseeno pridi
pogledat prosim. Malo sva popravila in dočakala soplezalca da je prišel po smeri do sidrišča. Ne vem od kot
mi ni teklo, ampak led je prebit, od tu naprej pa je vse bolj sproščeno in zanimivo. Tudi če ti še kakšna
veja pade na glavo, pa mal žagovine za vrat, saj Mijo pridno čisti kosmato smer in meni nič tebi nič, kao,
da mi nič več ne gleda pod prste. Pa ni bilo čisto tako, sem že hotela neke ovinke iskat, pa je od daleč zavpil:
Romana kar v vodstvo. Joj dobro, še tale raztežaj pa je konec, pa sej znam, kaj zdaj. Včasih se človek nekako noče
soočit z resnico, ja to je to, za take lepe stvari, razglede in pomirjeno dušo je pač treba nekaj dat od
sebe, kolikor daš toliko dobiš.
Skoraj pri koncu prelepe grebenske smeri, škoda da je ni več, da je konec, ravno zdaj, ko je najbolj fajn.
Potešeno zadovoljstvo, nič več nekaterih brezveznih misli, pomislekov, da ne vem, kako bom vse sama, ne
strmina, ne vročina, ne leteče skale in ne najbolj prijeten teren, samo misel da bo vse pravilno in varno.
Ja zmorem, ker si to želim in hočem biti boljša in še boljša, to pa lahko le s pozitivnimi mislimi in dobro
voljo ter znanjem, ki ga bom čedalje večkrat uporabljala v hribih, ne samo na »rib-stolih« v telovadnici
in doma v dnevni sobi na sidrišču, ki je zamenjalo slike na steni (ostalo bo nameščeno, za vadbo ob večerih
ali deževnih dneh).
Vsi zadovoljni, čestitke drug drugemu, ja seveda Romana tole, pa tole še pa posebej pazi…
Hvala Mijo, v veselje mi je da me pokaraš, ker ti bolj ostane v spominu za naslednjič, ko bo zahtevnejši
teren in bom nekoč brez nadzora tvojega budnega očesa.
Romana Kolar
Foto: Matjaž in Karmen
Plezali smo:
Kozjek, Zahodni greben IV/III,II, 210 m; Matjaž & Romana, Boštjan & Irena, Mijo
Kozjek, Cik-cak V-/IV,III,II, 120 m; Nika & Karmen, Mijo
