Velika Planina, 1666 m - 7. mar 2014

Sončen petek

Kljub visokim temperaturam sva se to jutro podala proti kopnemu Črnilcu in naprej proti Rakovem Robu. Prvih nekaj ovinkov so smuči počivale na nahrbtniku, a ne za dolgo. Škripajoča snežna podlaga je bila kmalu primerna, kamenje, ki se ga smuči sicer zelo boje pa vedno bolj skrito pod belo odejo. Turna smučarja pred nama jo ubereta v levo, midva nadaljujeva po desnem, severo vzhodnem pobočju. Sonce je vse višje na nebu, pomrznjeni beli kristali pod nogami se lesketajo in mehčajo pod močjo nevidnih žarkov.

Napredujeva z normalnim tempom in kmalu doseževa zgornje parkirišče. Od tam ostro levo, v gostejši gozd in strmo navzgor. Nad robom se pred nama odpro večje in manjše jase, še vedno se vzpenjava. Uf, tole bo smučarija nazaj dol! Kmalu sva na dobrih tisoč petsto metrov visokem vrhu, pred nama se v desno odpro fantastični pogledi na Kamniško Savinjske Alpe. Le zakaj je kamera ostala doma, se sprašujem. Nič, naprej morava. Poiščeva edini smiseln (strmejši) prehod med smrekami navzdol. Še prej pa pse dol in čalede na glavo. Koncentracija je na polno, skoraj poledenela snežna strmina pod nogami je rezlog za skrb. Tudi ta drsalnica je enkrat za nama in že zagrizeva v zadnje pobočje pred ciljem.

Nikjer ni žive duše, pastirski stani se na pobočju pred nama kopajo v sončnih žarkih, vrh zvonika cerkve se sramežljivo skriva za robom grebena, ko naenkrat gorsko idilo zmoti hrup helikopterja, in nato še enega. "Očitno imajo srečanje ..." se pošali Emil. Vojaški in civilni, prečesavata področje ob strmem robu in bližnji poraščen teren. Hm, tole je dokaj čudno. Samo da ne bodo naju pobrali, saj ta trenutek ne potrebujeva pomoči. Ko prilezeva na vrh si najdeva zavetrje na zahodni strani cerkvice, med tem vojaški odleti proti Kamniško Savinjskim, civilni pa nekam dol na jugo zahod. Kar hitro sva bila gor, ugotavljava med srebanjem vročega čaja.

Pol ure na prijetnem soncu kmalu mine, začneva s spustom. Vijuganje po dokaj trdem snegu je kljub temu neobičajno prijetno. Robniki smuči prejmajo kot se šika. Za najinim hrbtom je spet vojaški helikopter, preletava južna pobočja. Vzpon na naslednji vrh narediva bolj v desno, raziskujeva pač in se med gostimi smrekami brez težav prebijeva skoraj na vrh prejšnje strmine. Na konju sva, sedaj bo šlo samo še navzdol. Na naslednjem pobočju je s soncem obsijana naklonina kar močno zmehčana in mučna. Izbirava senčne lege, dokler so na voljo, sicer pa previdneje in počasneje dol. V nadaljevanju je spet boljše in strm skok med gostimi smrekami obdelava brez objemanja smrek. Še nekaj kilometrov dolg zravnan spust naju loči do izhodišča. Po dveh urah in štiridesetih minutah, dobrih šesto višincih in desetih kilometrih na smučeh sva spet pri "najboljšem" opravilu: sezuvanju pancarjev ...

MK