|
Uršlja gora 1700 m, 31. dec 2013
|
Silverstrski sprehod Petnajst let zaporedoma zadnji dan v letu zahajata na Uršljo goro... Turobno deževno vreme v dolini je bila prava vzpodbuda, da se tudi tokrat oprimemo tradicije, raztegnemo noge in ob novoletnih snežinkah še zadnjič letos naužijemo tišine narave. Na izhodišču smo v dobri uri. "Na hitro povejta koliko pohodnikov bo sestopalo med našim vzponom?" je bilo njeno nagradno vprašanje. "Dva, sedem, sedem" smo ob uvodnih korakih po beli preprogi položili vsak svojo stavo. In potem smo hodili, še vedno hodili in se pogovarjali o tem in onem, večinoma pokončnejšem svetu, ki nas je pred leti zbližal. Seveda nismo pozabili na stavo in občasno odštevali sestopajoče. Ne, za turne smuči ga je bilo očitno premalo - ta belega in odločitev da ostanejo doma je bila povsem na mestu. Z višino je temperatura okolice padala, nam pa je bilo vse bolj vroče. Po prvih nekaj sto višincih pristanejo vetrovke v nahrbtnikih in samo tanke majice, ki so še zadnje skrivale golo kožo toplih teles, so bile povsem dovolj za prijetno delovno klimo. Sicer pa, le kdo nas bo videl v temi. Tempo le ni bil povsem sprehajalni, a rekorda na silvesterski dan tudi ne bomo podrli. Pod vrhom je pričelo rahlo pihati, oblačila nase in vršni del vzpona opravimo v družbi meglic, ki so preprečevale, da bi se videl blišč osvetljenih mest globoko pod nami. Za pol ure posedimo v topli koči, izmenjamo par besed s prijaznima oskrbnikoma, nekaj pojemo, popijemo čaj in seveda nazdravimo s tapravo penimo. Odpraviti se bo potrebno nazaj proti dolini, da še letos (kot je zanimalo oskrbnico) pridemo vsak na svoj cilj.
Je še kaj za dodati?
Lep sprehod in mala snežna popestritev dolgočasnih dolinskih razmer.
|
|
