Turska Gora 2251 m, 1. november 2015

Na praznični 1.november sva z Mijotom namesto drenjanja na mestnem pokopališču raje izbrala mir in spokoj gora in sva se podala v naše domače Kamniško Savinjske Alpe. Ko je v pogovoru med vožnjo ugotovil, da še nisem stala na Turski Gori in ne probala tistega zloglasnega žleba, so se mu kar zasvetile učke. Seveda sem vedela, da bo enkrat treba premagat tudi to, ampak globoko v sebi nisem bila čisto prepričana, če je ravno danes pravi dan za to dejanje.

Mrzlo jutro je obetalo lep a hladen dan. Ker nisva bila čisto prepričana, kaj naju čaka tam gori, sneg in led, ali pa samo gola skala, sva si naložila tudi vso zimsko opremo ter topla oblačila, in zasopihala proti slapu. Do Okrešlja sva se le ogrela, tam pa naju je pričakalo sonce in topel čaj v koči, pa začuda nobene gužve.

Desno, proti Savinjskemu sedlu je sonček že prav prijetno grel in pogled proti žlebu je kazal, da je pot po večini kopna, le tu in tam so bile flike snega. Ko pa sva prišla v senco severne stene, je bila slika čisto drugačna, takoj sva začutila mrzel dah zime. Po žlebu dol je nemarno vlekel veter, pod steno in po melišču pa so ležale pomrznjene zaplate snega. Odločila sva se, da greva gor po zavarovani ob jeklenici, dol pa verjetno po melišču. A podlaga je bila prava drsalnica in je kar klicala po zdrsu. Z derezami in cepinom si nisi mogel dosti pomagati, tako sva napredovala počasi, pa "ziher".

V izteku žleba naju je pričakal orkanski veter in na grebenu proti vrhu naju je parkrat skoraj odpihnilo v dolino. Tako sva na vrhu Turske Gore hitro naredila par panoramskih fotk in raje poiskala manj vetroven kotiček za malico. Takoj, ko sva začela odvijati sendviče in odpirati konzerve z ribami, so naju že obletavale večno lačne kavke in po stari navadi stikale za ostanki hrane, pri tem pa skoraj zamenjale fotoapart s sendvičem. Prav zanimivo, kako se znajdejo v tem neprijaznem svetu.

Nazaj bo treba po isti poti, kar je v takih razmerah težji del naloge, sploh če nisi vešč in že malo utrujen. Edina plezalca, ki sta naju na poti dol v žlebu prehitela (plezala sta Steber Štajerske Rinke), sta odbrzela mimo prav fletno, kot kaka gamsa, meni pa se je ob pogledu navzdol obzorje kar po koncu postavljalo. Še par dni pozneje čutim posledice, ker mi je na zmrznjenem melišču, zdrsnilo in me malo pobrusilo po ostrem kamenju. Moja zadnjica je še zdaj prav lepo marogasta in pisanih barv. Si res težko predstavljam, kako je tu v pravih zimskih razmerah, saj se zima še niti ni prav začela, in kakšni mojstri so tisti najbolj hrabri, ki se s smučkami spustijo navzdol z vrha žleba in pri tem celo uživajo. Jaz bi verjetno med vsemi heroji postavila hitrostni rekord, samo v dolini bi me naši gorski reševalci s smetišnico in metlo pospravljali na kup.

Pa kakšna junaka sta bila tista dva Dalmatinca, ki sva ju zjutraj srečala na Okrešlju. Prejšnji dan sta šla po taisti poti brez varovanja, saj sta pozabila plezalne pasove pri koči. Še pohvalila sta se, da je eden od njiju bil sploh prvič na kaki zavarovani poti. Ta dan sva naletela na sveče pod steno, tudi ob skali s spominskimi tablami ponesrečenih gorskih reševalcev so gorele v spomin in opomin vsem obiskovalcem gora.

Kot vam tole pisanje da vedeti, sem preizkus hrabrosti preživela, seveda zahvala gre tudi izkušenemu vodniku, in verjetno bom v prihodnosti, predvsem zaradi firbca, ki kljuva v meni, tudi nadgradila težavnostno stopnjo in segla po višjih ciljih. Previdnost pa pravijo, je mati modrosti, izkušnje in prava oprema niso nikoli odveč, zlasti pozimi ne. Če pa nisi dorasel takim podvigom, pa v gorah v zimskih razmerah ni kaj iskati. Bolje piti kavico nekje na toplem, kot se jokati nekje sredi drsalnice.

Karmen Perme