Orientacijska vaja - Sleme 1080 m, 5.jan.2013

DA NE BOMO KOT ZGUBLJENE OVCE
Orientacijska vaja za tečajnike alpinistične šole ŠAO-2012/13

V soboto 5. januarja 2013 smo se tečajniki odpravili na orientacijski pohod. Zbrali smo se pred kočo na Slemenu. Dan je bil zelo vetroven in hitro sem ugotovila, da bi se lahko topleje oblekla.

Čeprav smo se pred prazniki že seznanili s teorijo je bilo v praksi vse drugače. Sergej je v grobem še enkrat ponovil za tiste, ki jih prejšnič ni bilo. Še sreča. Mislim, da je večini od nas ponovitev prišla še kako prav.

Razdelili smo se v dve skupini, opravili nekaj vaj in določili vodji ekip. Na zemljevid smo vrisali kontrolne točke ter se odpravili v »neznano«. Z žrebom je bilo določeno, da se druga (naša) skupina prva poda na pot. Vse smo vzeli resno in natančno preučili smer poti, zato nas je prva ekipa že v startu prehitela. Izbrali smo si najkrajšo, sicer ne najlažjo pot skozi gosto rastje smrek. Vzdušje v skupini je bilo veselo in sproščeno.

Prvo kontrolno točko smo našli hitro, brez večjih težav. Presenečeni smo ugotovil, da so naši prijatelji iz Sergejeve ekipe nekako zašli s poti in so kar daleč od želenega cilja. V ekipi smo se organizirali tako, da je vsako točko iskal drugi par, ostali pa so vse kontrolirali ter opozarjali na napake. Vse je teklo kot po maslu, čeprav nas je Mijo večkrat poizkušal namenoma spraviti v dvom ali nas zavesti.

Na poti od druge do tretje točke smo skoraj naredili večjo napako, s katero bi si pot časovno ogromno podaljšali in otežili. Na srečo nam je Mijo svetoval, da se ne spuščamo preveč po direktni liniji, ker bi to pomenilo še enkrat toliko vzpona. Saj veste: »Kdor nima v glavi, ima pa v nogah.« Opozorilo smo upoštevali in po premisleku izbrali edino logično pot po plastnici okoli globeli.

Ob prihodu na točko tri se je začelo temniti, zato smo si nadeli lučke. V želji, da bi cilj dosegli še pred temo, smo stopili skupaj in kar se da hitro preračunali azimut, razdaljo in višinske metre. Zaradi nevrisane ceste je nastala težava, ki pa smo jo kmalu razrešili.

Na četrti kontrolni točki smo se vsi ponosni in blatni nastavljali fotoaparatu. Čakala nas je le še zadnja etapa do cilja - koče na Slemenu in zaslužen čaj. Vsi smo se strinjali, da je bila to zelo zanimiva izkušnja, ki bi jo radi še kdaj ponovili.

tečajnica Ana Kralj