Savinjsko sedlo 2000 m - 6. mar. 2014

Savinjske bombice

V letošnji generaciji tečajnikov AŠ ŠAO se delimo na mladiče in stare tiče, vmesnih praktično ni. Prejšnji vikend smo bili na Zelenici – Begunjščici. Nekateri mladiči si še niso uspeli »oprati gat« od njihove prve snežne izkušnje, stari tiči pa od spoznanja, kakšne napake smo delali v preteklosti.

Če je bila Begunjščica zahtevna, je normalni naslednji korak – podvig »stopnico višji« - zahtevnejša tura.

Alen je dal predlog Mijotu, kaj če bi naše tečajnike peljali v Logarsko? Sredi tedna, ko smo si nekateri še lizali rane in masirali mišice odjekne »mail«: v nedeljo bo osvojeno Savinjsko sedlo in morda Ledinski vrh, turni smučarji pa morajo pustiti smučke doma na toplem. Očitno nekaterim še vedno deluje ZKP (zdrava kmečka pamet), torej tura bo težja od prejšnje in so se »pametno« potuhnili ter odpovedali turo, preostali pa smo sobotno noč bolj nemirno in kratko prespali: Mijo nas bo matral.

Pripeljala sta ga pripravnika Cvetka in Vinko ob uri, ko mladiči običajno hodijo spat. Razdelil nam je manjkajočo varnostno opremo in jaz sem dobil »miloščino« vodniški štrik. Krenili smo iz Logarskega kota in lučke smo lahko kmalu pospravili. V tolažbo nam je bilo, da nismo edini tako zgodnji, skupni vmesni cilj pa nam je bil Okrešelj, kjer sta se nam pridružila premražena Jerneja in Tadej (nekateri pač imajo posebne fetiše). Po kratki pavzi – beri zajtrku, smo krenili proti Savinjskemu sedlu. Na vprašanja kakšna bo naša pot, se je Mijo samo namuznil in odgovor je bil: Imam še zadosti časa, da si namislim kako bo. Mi smo seveda kot pohlevne ovčke capljali za njim.

Pogledi v nebo so nam oznanili, da danes vreme ne bo tako kičasto, kot je bilo prejšnji vikend. Moja naloga pa je bila, da vse zaostale ovčke od zadaj zbiram in jih lepo ženem v hrib, po nekaj minutah pa sta se Cvetka in Vinko pričela sumljivo oddaljevati ter zavijati v levo. Odjekne novica: ona dva bosta samostojno plezala Tursko goro skozi žleb. Moram priznati, da je kar nekaj nevoščljivih pogledov spremljalo njuni postavi, ki sta se odpravljali v trofejni žleb.

Prečili smo nekaj starih? plazov, ki so nas opomnili, kako nevarni so lahko kljub smešno mali strmini. Površina je izgledala kot bi bombice nametal, torej hudo razorana, poledenela in moral si biti zelo previden kako si stopal, da ti ni noge zvrnilo.. Seveda zimski tečaj nebi bil pravi, če bi si ne nadeli čelad, derez, v roke pa prijeli cepine. Eden drugemu smo pomagali pritrjevati opremo in na hitro preverili opomnike od zadnje delavnice. V veliko zadovoljstvo smo podučili sošolce, ki so prejšnji teden manjkali, kako se uporablja varovalna oprema.

Z zavistjo smo opazovali tri silhuete, ki so se zaganjale v eno izmed grap v Mrzli gori. Izkazalo se je, da so naši ŠAO-jevci: Grega, Matej in Boris. Prečili so našo gaz, spregovorili par besed in že so se zagnali v sosednjo grapo v Rinkah.

V strmino smo se pognali na juriš kot Partizani na Nemce, moji časi dirkanja so že zdavnaj mimo, pa sem lepo premišljeno hodil za njimi.

Napredoval sem v bližini stene Rink, ko se je v pobočju pod Ojstrico sprožil današnji prvi plaz, bobnenje je resonančno odmevalo od skal Mrzle gore in Rink. Slišati je bilo kot da plaz leti name, pomislil sem TO JE TO, vsak trenutek bo prihrumela snežna gmota in me zdrobila v mleto meso, v mislih sem se že skoraj poslovil od svojih. S pogledom sem iskal zavetje in se spraševal, kaj je bolje ali se skriti pod bližjo steno ali bežati daleč stran od nje. V tistem trenutku sem obstal vkovan na mestu, zgrabil sem cepin z obema rokama, ga zabil do konca v sneg in se prilepil ob pobočje z upanjem, da me bo čim manj odneslo. Z kotičkom očesa sem pogledal proti skupini in opazil sošolce, ki so brez panike z zanimanjem opazovali plazenje snega na drugi strani doline. Priznati moram da je moje srce bilo nekje v hlačnem žepu, v žile sem dobil izredno dozo adrenalina in kot preganjan od najhujše zveri sem se pridružil skupini, ki na srečo ni opazila mojega strahu. Od takrat so se plazovi vrstili nekako kar po časovnem zaporedju – moji občutki pa še vedno niso bili najbolj prijetni tudi potem, ko sem že stal lepo na varnem v dolini.

Ravno sem mislil, da mi bo prizanešeno gazenje v vodstvu, ko me je Mijo iz začelja postavil na »pole pozition« (kako hitro te lahko razrešijo pomembne dolžnosti varovanja zadnjih vrst in te »degradirajo« z gaženjem celega snega). Mogoče je bilo naključje, vendar sem naše ovčice pripeljal pod žlebič, katerega varnost je naš dobri inštruktor skočil preveriti. Tu sem se lahko izkazal, saj sem mu moral dostaviti »mojo miloščino« - štrik, iz katerega je rutinsko naredil vrvno ograjo, še prej postavil sidrišče okoli štrleče skale, nanj pa pritrdil varovalno vrv. Seveda sem ga pri tem kot vestni tečajnik budno nadziral, postavljal sem mu kontrolna vprašanja in si večino njegovih potez zapisal v spominsko kartico pod čelado. On se je ukvarjal z ovčicami, ki so z derezami praskale malo po skali, nekaj več po v strmino prislonjenem snegu, jaz pa sem si privoščil preoblačenje, sendvič ter čaj. . Vse pa je iz varne razdalje v elegantnem jadralskem slogu kot vedno nadzoroval Alen. Vmes je potekala »foto revija« in razprava kakšno naklonino smo splezali. Šef me je, verjetno v hecu tolažil, da je naklon samo 45°, jaz pa sem na tiho klel mojega profesorja (Jožeta Klemenška, ki je iz Logarskih koncev), kako me je naučil opisno geometrijo, ampak obveljalo je drugo šefovo pravilo: Šef ima vedno prav, pa bo že. Vsi smo bili ponosni, da smo lahko splezali naš prvi žlebič v vrsti grap, ki nas še čakajo. Romana pa se je na vrhu drla: hitro bombico, bombico.

Na slemenu Savinjskega sedla je padla za mene vesela novica: zaradi vremena Ledinski vrh odpade. Spustili smo se nekoliko nižje v zavetrje, kjer smo se pričeli ukvarjati z vsemi življenskimi potrebami kot je hrana, pijača in še kaj. Pričeli smo vaditi manevre katere smo se naučili prejšnji vikend, predvsem ustavljanje v strmini na vse načine. Suzana je priznala da je danes njen dan – dirkala je kot smrklja, opravila je več vzponov kot vsi ostali skupaj – malce ji je šlo na otročje, kar pa tudi ni nič čudnega saj se večino časa druži z malčki. Karmen, Jan, Franci in še kdo, so ji hoteli delati konkurenco, vendar je bila Suzana neumorna – ubogi Miha. Med tem pa se je pripravnica Jerneja potila med preverjanjem zimskih manevrov, seveda pod budnim Mijotovim očesom in pred vsemi preostalimi tečajniki – najverjetneje je imela tremo.

Ob sestopu smo se ustavili pri GRS koči, kjer smo z zanimanjem opazovali punčko staro kakšnih 6 let, ki je ob spremstvu Benče (bernski planšar) in mamice primarširala na Okrešelj, mamica pa je prinesla v nahrbtniku še malčico. Iz Turske gore sta sestopila tudi Cvetka in Vinko, ki nista mogla skriti navdušenja nad ozkim snežnim grebenom in svojim osvojenim ciljem.

Ob veličastnem in grozljivem bučanju plazov smo se odpravili v dolino, kjer sta nas še pričakali Liza in Ana.
Tečajniki kljub velikemu številu in razliki v letih pričenjamo spletati nova prijateljstva, zaupanje in tovarištvo kot ena velika družina.

Kasneje, ko smo bili že na suhem se je vlilo in nič kaj me ni mikalo, da bi še bil v strmini - šef je imel spet prav glede vremena. No nekaj pa je priznal – naklon v žlebiču je bil bliže 70° in moj tehnični ego je bil potolažen.

tečajnik Matjaž Es
Foto: Boštjan, Karmen, Jerneja