Sau Alpen, Ladinger Spitz 2079 m, 26. feb. 2015

Svinec ali prašiči ?

V četrtek dopoldan sva se z Jožom odpravila pogledat ali je še kaj snega pri sosedih. Na srečo je dva ali tri dni prej snežilo, sicer bi smuči verjetno ostale doma. Med vožnjo pod sveže pobelenimi Koralpami je bilo že bolj jasno, da nekaj pa vendar bo od načrtovane turne smuke. Malo kasneje se je v daljavi pred nama kopal v prvih jutranjih žarkih današnji cilj - Ladinger Spitz. Od daleč viden kot ogromna kopasta, gola planota, v resnici pa razgibano in z grabni prepleteno hribovje je zaradi obsežnosti vse bolj spominjalo na pohorsko gričevje, kakor na markanten dvatisočak.

Kakšni dve uri je trajalo od doma, da sva po serpentinasti cesti prispela na zasneženo in lepo urejeno izhodišče. Gneče nobene, bila sva sama in druga to jutro, torej opremo ven in smuči pod noge. Pot naju je vodila po blago vzpenjajoči se plastnici - lepo zasneženi severovzhodni strani, z občasno na debelo napihanimi plastmi snega. Višje kot sva bila, večje so postajale razsežnosti tega hribovja. Nekje vmes, nad lovsko kočo naletiva na pravo razdejanje. Na dobrih sto metrih je bilo preorano in razrito, kot da je bila fešta divjih svinj tik pred najinim prihodom. Na sečo medvedjih sledi nikjer. Pomislim, morda so pa zato poimenovali to gorovje Sau Alpen - Svinja planina ...

Čas naju je preganjal, zato hitiva naprej in kmalu doseževa prvo od številnih planinskih koč na okoli 1738 m. Nekaj pomalicava, in nadaljujeva, vmes proti vrhu se prebijava skozi gosto grmovje na zdrsljivem pobočju, a kmalu je tudi to za nama. Vrh je bil vse bližji in po štirih urah sva stala ob velikem lesenem križu. Ob odhodu se nama pridruži še starejši avstrijski turaš s katerim se zapletemo v debate. Sledil je dobro uro dolg spust na južno stran, s prečenji s snegom manj obdarjenih pobočij. Pa sva bila opoldan spet pri avtu, malce zakurjena od sonca in dobrih 16 km dolge ture. Kljub dokaj položnemu terenu je bilo super, imela sva srečo, tanka plast snega je bila tudi na južni strani vse do izhodišča.

Nekoč davno, ko so tod živeli še slovenci, so bili tukaj rudniki svinca in menda so se tudi vasi tako imenovale. Kasneje naj bi sosedje to Svinško planino (tudi Svinečka planina) napačno preimenovali v Svinjo (Sau). Odgovora na to nisva dobila, pač pa zvrhano mero svežega zraka in miru sredi neokrnjene narave, daleč vstran od dolinskega vrveža.

MK