|
Paklenica 24.-26. april 2015
|
Dopustniška Pakla in raziskovanja V petek zjutraj smo se odpravili proti Zadru brez nekih posebnih pričakovanj. V upanju da bo nestanovitno vreme zdržalo, smo si za prenočitev izbrali raje varno zavetje apartmaja, kot pa šotor. Prvi dan je bil namenjen bolj ogrevanju v najlažjih smereh, zvečer pa seveda Dinko in še kaj. Neurje ki je popoldan kar naenkrat prišlo je s sabo pripeljalo obilno točo. Kamp je bil ne samo bel kot sredi zime, ampak tudi konkretno poplavljen. Bili smo srečni, da smo nadstropje višje in na suhem. Naslednji dan smo se pomaknili v notranjost kanjona in plezali, kolikor je pač kdo imel volje. Z vatreno nama je šlo dobro pri eksperimentih variant in sva za zaključek tega dne v Velikem Čuku zlezla eno lažjo 4R prvenstveno. Zvečer pa spet po starem, poslabšanje vremena in ponoči deževje. Iz tega razloga smo se tretje jutro odpeljali proti kanjonu Male Paklenice in se podali na treking turo po njemu. A sonce nam je ponovno prekrižalo načrte in po dobrem kilometru smo obrnili ter se vrnili v Veliko Paklenico, seveda navezani na štrik... Z mislijo, da se ta dan ne bo dogajalo nič posebnega, sta fotoaparat in kamera ostala v apartmaju, za kar mi je bilo kasneje žal. Zaradi gneče pod običajnimi smermi sva se odpravila raziskovat Kuk Tisa. Linija, ki je rojila po glavi, me je že nekaj časa nervirala, z Igorjem sva jo pred leti "pod prisilo" plezala v spodnji tretini, saj naju Dunajčasni niso spustili mimo v 2.R sosednje šolske smeri. So rekli, da so kupili vstopnico in da je ta smer sedaj njihova! So pač steno zamenjali za kinodvorano in tečajnike učili sredi plezalne smeri kako se vežejo vozli... A kaj ko nikoli ni bilo časa in priložnosti za zaključek ideje o še eni smeri v tem Kuku. Predhodna dneva se je Alenka izkazala v suverenosti pri plezanju, zato z moje strani ni bilo vprašanj. Njeno prvo, ko sva že stala na vstopu pod pokončno steno, pa je bilo nekak v stilu "..a si čisto zmešan, kako bom pa jaz prišla tu gor!?". Ko sem jo le prepričal, da je sposobna in da bo, še vedno ni dala miru: "kako pa veš kaj je naprej, tam za robom stene kjer se ne vidi?". Resnici na ljubo, ne vem, tega ne more nihče vedet. Ampak saj to je čar alpinizma in gorništva - raziskovanje nekoristnega sveta. Ko sva razčistila vse dileme, sva lahko štartala, meni pa je rojila po glavi ena sama misel, da se ja ne bo kaj velikega podrlo vmes. Prva dva raztežaja sta krajša, a bolj jedrnata. Ko je prilezla do mene, je bil v njenih očeh tisti žar, ko ni potrebno reči niti besede in točno veš kaj misli. Kljub temu nisem preslišal "uf... kako je lepo, to je tisto tapravo!". Nadaljevala sva tekoče in po dobrih štirih urah ter šestih ali sedmih raztežajih stala na vrhu nove 230 m dolge smeri, kjer naju je v objektiv ujel fotoaparat naveze v sosednji smeri. Hvala Emil! Še vedno sem preklinjal, da je moj aparat ostal v dolini, a kaj čemo, tako pač je. Iz tega razloga, z namenom dokumentiranja nove smeri je tudi ta objava čakala v predalu nekaj mesecev v upanju, da dobim primernega soplezalca in ponovim izlet v Paklo. Glede na takratno vročino je to moralo čakati še nekaj časa. Kakor koli, smer je vmes dobila ime TISA DIREKT in je sedaj, ko to pišem že bila ponovno splezana, posneta in dokumentirana je v ločeni objavi (Paklenica_14.11.2015).
Vmes smo se odpravili še v Zadar, se malce sprehodili in si ogledali znane morske orglje.
|
|
