Paklenica 19.-21. junij 2013

Prva preizkušnja po opravljenem izpitu

Po daljšem hladnem in deževnem obdobju se je tam kamor smo bili namenjeni začelo pravo poletje z visokimi temperaturami.

Prvi dan, ko smo zgodaj zjutraj prispeli namestimo opremo nase in se odpravimo na vstop v alpinistično smer katero je predlagal inštruktor. Minilo je že skoraj mesec ko sva nazadnje plezala v Florjanu, od vaj manevrov pa še več. Imela sva cmok v grlu, le kako bo šlo? Najprej ogled terena in postavitev sidrišča, premečeva vrv vodeči (inštruktor) se naveže na najini vrvi, eden od naju varuje, drugi spremlja potek vrvi. Inštruktor naju med plezanjem opozarja na posebnosti v smeri. Sedaj sva na vrsti midva. Cvetka gre prva, jaz drugi in kot zadnji pobiram opremo ter pregledujem katera vmesna varovala so bila uporabljena in kako. Tako plezamo raztežaj za raztežajem. Menjujemo vloge, na lažjih raztežajih sva vodeča midva in tako pridemo do vrha s prekrasnim razgledom. Pomalicamo in nato sledi šestdeset metrov spusta po vrvi, pa zvijanje vrvi in sestop do izhodišča. Sonce je bilo visoko na nebu, pripekalo je z vso močjo, mi se hladimo v senci ob žuboreči vodi in se spogledujemo z naslednjo smerjo. Okrog enih se odločimo in gremo. Prvi štant je bil v še senci, vsi naslednji pa direktno na žgočem soncu. Meni so se začeli kisati možgani v takšni situaciji lahko hitro gre kaj narobe. V vsakem raztežaju nekaj požirkov tekočine, ki je vedno bolj spominjala na vroč čaj. Celotno smer je vodil inštruktor da smo čim hitreje prilezli do vrha.

Pred nami sta po govorici sodeč plezala neka Madžara, ki sta imela nekakšne težave in sta kar naprej kričala. Vstopila sta slabo uro pred nami, pa smo ju skoraj dohiteli. Med povratkom nazaj smo si ogledali velik skalni most kjer so napeljane plezalne smeri, smeri v velikem previsu kjer bi še pajki imeli težave. V avtu se skuhamo do konca, tako da je bil tuš v apratmaju pravi balzam. Potem se po krajšem počitku odpravimo na sprehod, ob povratku pa na večerjo. Le kaj in kje bi človek jedel v teh krajih, ne bo težko uganiti. Na poti do apartmaja smo se do solz nasmejali malemu konjičku in lastniku, ki sta tekla mimo nas. Lastnik je neutrudno priganjal konjička in ga v isti sapi okaral, to je počel tako kot bi bil posnet v filmu. Osliček je ves čas tekel in kot okamenel po strani gledal lastnika. Kaj si je mislil, sam Bog ve, skratka prizor za posnet videosmešnice. Od takrat naprej smo vsi trije bušnili v smeh, ko smo zagledali kakšnega konjička ali oslička. Sledil je spanec, ura pa je že kmalu klicala novim smerem naproti.

Drugi dan vstanemo še prej. Inštruktor je prejšnji večer izbral smeri, ki bi se naj izšle v senci. In ni se zmotil, obe smeri preplezamo skriti pred peklenskim soncem. Zopet po sistemu prejšnjega dne, lažje raztežaje vodiva midva. V zadnji smeri tik pod vrhom sva imela manjše težave, zaplezala sva malce izven smeri in takoj se je zahtevnost konkretno spremenila, vendar sva po premisleku varno zaobšla pokončno drsalnico in se še z večjim veseljem veselila osvojitve nove smeri in vrha. Ob povratku nazaj smo si ogledali plezalne virtuoze, ki so v pokončni steni skoraj brez oprimkov plezali nama nedosegljive a zanimive smeri. Sledi ohladitev v vodi in počitek, ob povratku si nekaj skuhamo za pod zob, nato pa sprehod in kmalu v posteljo.

Tretji, zadnji dan vstanemo še v temi. Splezamo daljšo smer, ki jo nadgradimo z dvema raztežajema nenavrtane in še nepreplezane skale, kjer si moral biti pri prijemanju zelo pazljiv saj je vsak drugi večji kos kamnine čakal, da ga nekdo sproži čez steno. Previdno stopava in prijemava, preverjava "mine", brez zapletov slediva vodečemu in čez nekaj časa smo na vrhu s prečudovitim razgledom. Po krajšem počitku se odločimo, da splezamo še nekaj športnih smeri spodaj v kanjonu. Koliko smo jih obdelali nismo niti šteli, važno je da smo uživali. Nabirala sva izkušnje, napeljevala smeri, skratka poizkušala biti čim bolj samostojna. Cvetka kar ni hotela nehati in kar naprej je kazala še to smer, pa še to. Popoldan prijetno utrujeni pomahamo kanjonu v pozdrav (da se še vidimo), nekaj pojemo in človek kar ne more verjeti, šele zadnji dan oblečemo kopalke in se okopamo v toplem morju. Po vrnitvi pospravimo prtljago, zvečer pa odhod domov.

Tridnevni plezalni tabor nama je dal novih izkušenj in spoznanj, utrdil samozavest, osvežil znanje pridobljeno v šoli. Plezalne smeri so bile navrtane in nenavrtane, različnih težavnosti, kakšnih v to se ne bom spuščal. Važno je da sva jih varno, z veseljem in užitkom spoznala. Če se je kdaj v preteklosti pojavljalo vprašanje kako sedaj po šoli naprej, je tokrat odgovor že na dlani, z manjšimi in zanesljivimi koraki nabiranje kilometrine in znanja. V spremstvu izkušenejših preplezati čim več nama primernih alpinističnih smeri. Ohraniti je potrebno trezno glavo, imeti strpnost in ne prehitevati samega sebe. Pridobljeno znanje iz šole bova uporabila za varno gibanje v gorskem svetu, a ne za tekmovalnost zelencev v stilu kdo zmore več, ter brezglavo frfotanje in zanemarjanje osnovnih pravil.

Na koncu najinega mini tabora, ko analiziramo dogajanje preteklih dni me inštruktor vpraša kaj pomeni moje prepevanje med plezanjem. Odgovor je bil "kadar slišiš moje petje, takrat si lahko pomirjen ker obvladujem situacijo in uživam." Lahko pa mi verjamete, da je bilo tega petja v preteklih dneh zares veliko.

Hvala inštruktorju za tri prečudovite dni

LP Cvetka & Vinko S.
Foto in video: MK