|
Paklenica - 17. maj 2014
|
Jadranska magistrala Letošnji spomladanski tedni so polni presenečenj, predvsem vremenskih. Med tem ko orkanski veter pri severnih sosedih odkriva strehe, so pri južnih na programu poplave in stoletne vodne ujme. Vremenarji se niso ušteli, za najlepši mesec so napovedali muhasto aprilsko vreme. Prognoza za tretji, moj edini prosti vikend je tam nekje, ko nejeverni rečejo "ni šanse, ulivalo bo", tisti z vremenom bolj domači pa "saj ne bo nč hudga, splača se". Kakor koli, najbolje se je zanesti na lastne izkušnje in tisti šesti čut, ki ti pove kaj je prav. Z nekaj rizika se je še vedno izšlo bolje kot je sprva kazalo. Kovčki so spakirani, po več letih bi naj bila to prva dopustniška - nekakšna privatna Pakla ko ne bo potrebno gledat na uro ali skrbet za nadebudne novince. Uf, kako grdo se to bere, a ni mišljeno tako. Tudi ne da je hudo, preprosto spremembe včasih pač pašejo. In smo šli na pot, tudi Maja, sicer (še) ni plezalka a se je opogumila in napovedala svojo željo za prvi stik z dolgimi smermi. V Postojni se nama pridruži Izabel, ki je pravzaprav "kriva" za tole dopustovanje in že ubiramo ovinke proti Rijeki. Tokrat gremo po Jadranski magistrali. Gneča na cesti in deževje na srečo nista pokvarila dobrega vzdušja ter pričakovanj obeh spremljevalk. Zvečer v kampu pa šok, kot bi slutili, lastnica je rezerviran apartma oddala drugim, že drugič! Nič hudega, nadomestna varianta je takoj na dlani. Po večerji naredimo plan za soboto, potem pa v meževo deželo. Kljub hrupu v sosednjem kampu, noč mine kot bi pihnil. Prvi sončni žarki zjutraj sramežljivo prebadajo sive deževne oblake ko grizemo strmino proti vstopu v prvo smer. Tudi kače še spijo, sami smo. Potegnem prvi raztežaj, pa drugega, ko spodaj v kanjonu opazimo prve obiskovalce. Vajeti sedaj prevzame Izabel, čas je da se posvetim svoji zvesti spremljevalki, dva in pol kilogramski "zverini" - slikaparatu. Kmalu smo na vrhu dvesto meterske smeri, je šlo tekoče, brez vsakršnih zapletov. Obe nasmejani, obe prvič na tem kuclju! Čestitke Maji za prvi vzpon nasploh in že stopicamo po, kot britev ostrih skalnih konicah do mesta za spust po vrvi. Spodaj na dnu se ločimo, novinka odhaja na svoj foto safari, midva z Izabel pa nadaljujeva v novo, nenavrtano smer. Enostavna v spodnjem delu, a zgornji pokončnejši raztežaji so vredni potrplenja. Skalnat svet tu ni pogosto obljuden, vsak tretji oprimek se maje, oziroma ti ostane v roki, ampak pravi izziv je v plezanju in odkrivanju novega. Strmi skoki ozkega in razpokanega rebra s prekrasnimi pogledi navzdol v kanjon odtehtajo svoje. Raztežaje vlečem skoraj do konca vrvi. Kmalu sva na cilju, juhuuu, všeč ji je, Izabel kar žari od veselja. Privoščiva si malico, nato pa novim dogodivščinam naproti, v naslednjo smer. Katero!? ... je rekla da je vseeno, itak se takoj čuti da pleza kot pravi gams. Zanimivo, kljub nekakšni gneči v zgornjem kampu, so dolge smeri ta dan večinoma prazne. Le v Nosorogu se gnetejo (pre)številne naveze, kot da bi bila v kanjonu to edina pot do nebes. Tudi dopustniška Paklenica nebi bila prava brez rib, zato si zvečer privoščimo še nekaj kulinaričnih užitov izpod kuhalnice Dinka. Naslednji dan pa ponovno v stene. Za ogrevanje izbereva eno čisto lahko, šolsko, nato pa naprej. Kmalu pride večer, ko bo potrebno odriniti nazaj proti domu. Za nami sta dva lepa, uživaška dneva in njenih prvih sedem smeri v tem mini plezalskem raju. Spet smo na ovinkasti Jadranski magistrali, tokrat skoraj sami. Nadvse prijazno večerno sonce in lepe razglede na zalive pod nami občasno zmoti kak domačin, ki se mu neverjetno mudi. A nam se ne, spustimo ga naprej ter ob prijetni glasbi uživamo v počasni vožnji skozi številne zavoje stare obmorske ceste. Po šestih urah in pol sva z Majo spet doma, napolnjena z energijo in lepimi spomini. Se Izabel godi kaj slabše? Verjetno ne :) Do naslednjič bo za zdržat.
|
|
