|
Paklenica 14. - 18. nov 2013
|
Pozno poletje v Pakli Četrtek je prinesel preobrat v vremenski napovedi, ki je sedaj obetala lep konec tedna v Paklenici. Mijo naju pokliče če gremo ker je lahko to eden zadnjih lepih vikendov primernih za plezanje brez burje in zmrzovanja. Na hitro se odločimo, do večera opravimo vse potrebno, odpovemo že načrtovane aktivnosti in se potem pozno zvečer odpravimo na pot. V petek zjutraj se ob zajtrku dogovorimo kaj bomo plezali, prepustiva se Mijotovim občutkom in se strinjava s predlaganimi smermi. Vendar je bilo tokratno plezanje drugačno, sedaj naju je čakalo samostojno plezanje z vodenjem v smeri, skoraj brez inštruktorjeve pomoči. Prvi dan raztežaje v treh smereh napelje Cvetka, brez grobih napak. Malo več premišlja ko izvaja manevre, se orientira, vendar bolje počasneje, varno in pravilno kot pa da se zaplezamo. Drugo polovico zadnje (tretje) smeri tega dne plezamo že v temi, z lučkami na glavi. Tudi to je svojevrstno doživetje, posebno še dolg in v temi orientacijsko zapleten sestop, ter na koncu prečenje dokaj visokega in glasnega potoka spodaj v kanjonu. Ves dan nas med plezanjem moti telefon. Predvsem Cvetko, ker se pač vsi niso sprijaznili da je ni v službi. Zvečer se nam pridružita Bogdana in Jernej in naslednji dan plezamo skupaj. Predno zjutraj odrinemo se srečamo še z Alenko in Špelo ter izmenjamo nekaj besed. Za ta dan sem bil določen kot vodeči najine naveze jaz. Prva smer pa je ista kot dan poprej, a tokrat sva sama in zadaj, inštruktor pa pleza v bližini vodečega prve naveze. Iščem mesta za vmesna varovala, sidrišča in mi nekako uspeva. Naslednja smer je malo težja, pred vstopom potrebujem nekaj psiholoških priprav in nato tudi tukaj vodenje "steče". V mraku se vrnemo do apartmaja, normalno bi sledila večerja pri Dinkotu, a glej ga šmenta rib ni več na zalogi zato se odpravimo drugam kjer ribe niso tako odlične, a so bile vseeno dobre. Med povratkom se ustavimo v Bogdaninem in Jernejevem apartmaju, kjer ob debati ni manjkalo smeha in dobre volje. Tako se je že bližal zadnji dan, tokrat splezamo še dve smeri, prvo napelje Cvetka, drugo jaz v najini navezi. Na koncu, si pod vrhom Velikega Čuka vzamemo čas in naredimo analizo tridnevnega plezanja. Moje mnenje je bilo, da je plezanje v vodstvu prednost ker te prisili k razmišljanju in raziskovanju terena, iskanju zanesljivih oprimkov, da pravilno izvajaš manevre, ob enem pa utrjuješ samozavest. Seveda ker smo šele na začetku ni manjkalo takšnih in drugačnih napak, na katere je sproti opozarjal inštruktor, nekatere pa smo pravočasno opazili in popravili tudi sami. V treh dneh smo mi trije opravili sedem vzponov, Jernej in Bogdana v dveh dneh štiri, Alenka in Špela pa, no ja to bosta povedali sami. Sta bili še v steni, ko smo se mi že peljali proti domu. Na koncu posebna zahvala Mijotu, ker nam je dal možnost da je vsak izmed nas pokazal spretnosti tako vodečega kot drugega v samostojni navezi. Hvala Jerneju in Bogdani za dobro družbo in medsebojno spodbujanje. Lepo je plezati z nekom, ki je že bolj izkušen, kar ti da dodatnega zagona. Do naslednjič lep pozdrav
|
|
