Paklenica 1.maj 2014

Praznik dela, plezalcev ali kač... ?

Po deževnem obdobju se je končno pokazala dokaj dobra vremenska napoved za prvi ter drugi maj in odločitev je padla… gremo v Paklenico! Končno bom tudi jaz izkusila kaj pomenijo v resnici večraztežajne smeri in kakšen je občutek ko si dvesto metrov nad dolino.

V sredo po službah smo napakirali vse potrebno in se odpeljali proti morju. Vreme ni kazalo nič dobrega, saj smo se večinoma vozili pod nevihtnimi oblaki. Tudi noč v kampu ni bila nič kaj bolj obetavna, ampak daljnoročno je bil čas za tabor premišljeno izbran. Zjutraj so nas zbudile budilke ob pol sedmih. Z zanimanjem smo ugotovili, da ne dežuje več, napoved se je izkazala za pravilno…. Super za nas, zdaj pa akcija.

Pripravili smo vse potrebno in se odpeljali v kanjon. Najprej smo se odločili za smer Josipa Debeljaka. Že na začetku je bilo zanimivo, saj smo morali prečiti potok, ki nam je segal do kolen. Na vstopu smo si obuli plezalnike, si nadeli čelade in pasove, se navezali, pripravili sidrišče in začeli. Prvi raztežaj je v vodstvu plezal Mijo, midva pa sva mu kasneje kot druga v navezi sledila. Plezanje mi ni delalo težav, biti pa smo morali še posebej previdni zaradi mokre skale. Drugi raztežaj je vodil Miha, tretjega in četrtega pa sem prevzela jaz. Bilo mi je zelo všeč, da mi je Mijo zaupal v tolikšni meri, da sem lahko prevzela takšno odgovornost. Zadnji raztežaj je zopet v vodstvu plezal Miha, nato je sledil spust po vrvi in pohodni sestop.

Ves čas smeri sva lahko sama nameščala vmesna varovanja in delala sidrišča. Ob tem naju je Mijo nadzoroval in po potrebi popravljal. Tekom smeri sem ugotovila, da je šolsko znanje kako se izdela sidrišče ali postavi vmesno varovanje le osnova. V smeri pa moraš biti zelo iznajdljiv, da najdeš primerno skalo, poko za klin, da to sidrišče ali vmesno varovanje v resnici drži.

Za drugo smer smo izbrali Severni greben. Ta se mi je zdela lažja. Z Mihom sva zopet izmenjaje plezala v vodstvu, med tem ko je Mijo plezal ob nama. Občasno smo čakali Poljsko navezo pred nami in zaradi tega zamujali z našim časovnim planom. Med plezanjem nam je pogled večkrat uhajal v nebo, saj so bili oblaki vse bolj temni. Naše skrbi niso bile odveč. V zadnjem raztežaju nas je zajel naliv, ki na srečo ni dolgo trajal. Palerine in vetrne hlače so opravile svojo nalogo sredi skale - bili smo suhi. Splezali smo še ta namočen raztežaj in sestopili v dolino. Vreme nam ni omogočilo tretje smeri, ki je bila v načrtu za ta dan.

Dan smo zaključili s testeninami in sprehodom po plaži, ter zadovoljni in že z mislijo na dan ki bo sledil odšli spat.

Naslednji dan se je začel še z bolj obetavnim vremenom, tudi skala je bila suha. Odločili smo se za Tinino smer. Že začetek je bil obetaven in zanimiv. Kot druga v navezi sem plezala in uživala v vsakem raztežaju posebej, saj sem led prebila že prejšnji dan. Še posebej zanimivi so se mi zdeli navpični skalni skoki. Tudi Miha je kar žarel od navdušenja. Na vrhu je bila na vrsti malica in načrt za naprej, nato pa sestop v dolino. Med tem so v kanjonu bučno navijali tekmovalcem, zaradi za soboto napovedanega slabega vremena se je hitrostno plezanje odvijalo ta dan. In med plezanjem naše druge smeri sta dva brata podrla časovni rekord, ki sedaj znaša okoli 15 minut za 160 m smer skoraj sedme težavnostne stopnje.

Za zadnjo smer pred napovedanim dežjem smo določili neopremljeno smer Desno rebro v Kuku od Paščetnice, kjer je bil glavni namen, da še bolj spoznava kako narediti sidrišča in postavljati vmesna varovanja tam kjer ni ničesar v steni. Ampak na vstopu nas je čakalo presenečenje, dve hrvaški navezi sta pričeli s plezanjem. Po premisleku se je Mijo odločil da vendarle vstopimo tudi mi, vendar ne v neposredni bližini, da jih nebi motili. Nekaj metrov vstran smo našli svoj mir in kot uigrana ekipa že v prvem raztežaju krepko prevzeli vodstvo. Tudi ta smer se mi je zdela zanimiva, še posebej predzadnja raztežaja po ozkem grebenu s strmimi skoki. Na vrhu smo si v senci privoščili malico in nekoliko daljši počitek. Sledil je sestop in opazovanje hrvaških navez, ki sta bili šele na polovici te "naše" smeri. Nato pa kratek sprehod do trgovine s spominki, nakup vodničkov in odhod domov.

Kot zanimivost, vsak dan smo med sestopi srečevali velike, zavaljene rjave kače, ki so se nastavljale toplim sončnim žarkom. Zelo dobro so čutile našo bližino. Še predno je Mijo uspel izvleči svoj veliki fotoaparat, so pobegnile v katero od številnih lukenj. Prva Paklenica je bila zame res nepozaben dogodek. Vse o čemer smo se že pogovarjali na rednih vajah in manevri, ki smo jih večkrat vadili in se jih učili v ob petkih na alpinistični šoli, so tukaj prišli do pravega izraza. Sedaj se še bolj zavedam kako pomembno je, da vse osnove obvladam, saj v pravi steni gre za res in napake niso dovoljene.

Še posebej pa hvala Mijotu za njegov čas, trud in čudovita dneva v Paklenici.

Suzana Rženičnik
Fotografije: Mijo & Miha

Četrtek, 01.05.2014:

Kuk Tisa, "Josipa Debeljaka"; 4a, 200 m; Miha & Suzana, izmenoma; Mijo;
Veliki Čuk, "Severni greben"; 3, 170 m; Suzana & Miha, izmenoma; Mijo;

Petek, 02.05.2014:

Kuk od Skadelin, "Tinina, leva"; 4b+, 110 m; Mijo & Miha + Suzana;
Kuk od Paščetnice, "Desno rebro"; III+, 200 m; Mijo & Miha + Suzana;