|
Dan za off
Mijo nam pove kako se katera imenuje in njeno težavnost. Vmes nam pove anekdoto o Madžarih, ki so poleti v sandalih zašli iz markirane poti in kakšen postopek je potekal, da sta jih s prijateljem spravila z vrvno tehniko na varno nazaj na pohodno pot. Vmes je bil tudi čas za slikanje kajti razgledi so bili čudoviti, zanimiv je bil megleni kotel v trentarski dolini. Po ne prehitrem tempu prispemo na Malo Mojstrovko, na vrhu je malo pihalo videlo pa se je na vse strani. Locirali smo okoliške višje gore potem pa hitro v zavetrje na južno stran kjer je sledila malica. Namenili smo se prečiti Mojstrovke, ker pa so bile v kotanjah zaplate pomrznjenega snega, nismo izzivali usode, nadeli smo si dereze in cepin ter se podali na prečenje. Sezuvanje in obuvanje derez je bilo ta dan še kar nekajkrat na dnevnem redu, tako da smo se dodobra natrenirali za pravo zimo. Prečili smo vse do Velike Mojstrovke oziroma na najvišji vrh Mojstrovk. Zelo lepo se je videl Jalovec in sam vstop v Jalovški ozebnik. Od daleč je bila videti kar konkretna naklonina vstopa v ozebnik, povedala sta mi prigode iz njune ture, ko sta obiskala ta ozebnik v času ko je bilo premalo snega. Vsi trije smo "plačali davek" mile zime saj nas je vsakega posebej kdaj »požrlo« v sneg do riti. Po povratku nas je sonce že močno ogrelo, sam sem predlagal da bo treba takšne decembrske ture prestaviti na poletje, ko ni tako vroče, še dobro, da sem imel tekočine toliko kot poleti. Do sedla smo še uživali v toploti potem pa hop na senčno in poledenelo stran proti Vršiču. Dneva še ni bilo konec zato se odpeljemo na trentarsko stran si ogledamo nekaj zanimivosti vmes pa sta Mijo in Karmen ujela v objektiv sončni zahod nad gorami. Sledila je še ovinkasta vožnja do avtoceste in potem domov. Minil je dan lepih razgledov dobre družbe in rekreacije za nadaljnje podvige.
|
Skok na osnovno stran - - - - - Pošlji sporočilo
|