Julijci so nam znova podarili lepo doživetje
Zgodnjo jutranjo pot proti prelazu Vršič so nekateri predremali, drugi preklepetali v obujanju starih spominov in
delanju planov za nov dan. Ob vzpenjanju s prelaza v smeri Slemena v Vratca se vsi dodobra spoznamo, oči pa že uhajajo
na našo steno, ki je od daleč videti precej divja in s tem mamljiva. Ob vstopu v Hanzovo plezalno pot, skrbne Mijotove
oči preverijo ali smo vsi ustrezno namestili samovarovalno opremo, obnovimo pravila varnega gibanja in akcija se začne.
Plezalna pot je ves čas zelo zanimiva, menjajo se stene, kamini, police in žlebovi, za dodatke mestoma poskrbimo tudi sami s kakšno
melodijo. A, da ne pozabimo, da smo v objemu gora, kjer je se vedno zgodi kaj nepričakovanega, se visoko nad nami usuje
padajoče kamenje. Adrenalin je narastel, stisnemo se ob stene, konkretno spoznamo koristnost čelad, brez prask pa vseeno
ne gre. Urno nadaljujemo pot, v zadnjem delu poplezamo brez jeklenic in prvi vrh (2333 m) kljub meglicam ponudi krasne razglede.
Napasemo učke, spočijemo noge, napolnimo svoje in tudi trebuščke kavk. Še skupna fotografija in že jo mahnemo po grebenu
Mojstrovk proti Veliki Mojstrovki in nato se skozi brezpotje priključimo na normalno pot po južnem pobočju. Zaradi številnih
obiskovalcev, ki grizejo kolena proti vrhu, le to spominja na kaos na avtocesti. Mi pa vzamemo pot pod noge proti
»orlovemu gnezdu«, ki znova ponudi razglede, dih jemajoče. Še varno sestopimo, opravimo rehabilitacijo telesa, nekateri
v jezercu, drugi ob njem. Da pa je zaključek s piko na i, pa poskrbi kozorog, ki potrpežljivo pozira z nami pri
fotografiranju. Ob slovesu se vsi strinjamo, da se absolutno srečamo ob podobni priložnosti.
Danica Dražnik
Fotografije: MK
