Po hitrem dogovoru, smo se v soboto zjutraj odpravili proti zatrepu Matkovega kota, s plezalnimi cepini in vrvmi.
Ob prihodu na parkirišče se kar spogledamo. Parkirišče je začuda prazno, ob tako lepem vremenu. »Ah, vsaj
gledalcev ne bomo imeli,« si rečemo in se začnemo pripravljati na odhod. Pot proti škafu ob prijetni družbi
in pogovoru, kar hitro mine. Ko prispemo pred škaf nič ne odlašamo in kar pričnemo z delom, najprej moramo
pripraviti sidrišče za spust v škaf. Za razliko od klasičnega T sidrišča s cepinom, si tokrat omislimo bolj
alternativnega, katerega nadgradimo še z dodatnim tritočkovnim »back up« sidriščem. Po preizkusu sidrišča
sledi vprašanje kdo gre prvi. Suzana izstreli »js grem.« Pripravi si vse za spust po vrvi in že kmalu za
tem je v hladilniku, na dnu. Zavarujem se v sidrišče, zlezem čez rob v škaf in pripravim vse za varovanje
od zgoraj. Nato komunikacija, »varujem!«, »plezam« in že prične z vzponom. Udarci cepina in derez se slišijo
skoraj kot da pleza po ledu. Z nasmehom do ušes Suzana prepleza škaf dvakrat, nato sem na vrsti jaz. Pogled
iz dna škafa je res edinstven, tudi občutno hladneje je znotraj. Preizkusim sneg in že je čas za prve udarce.
»Tale škaf v spodnjem delu res bolj spominja na led kot sneg,« si rečem. Plezanje je ena sama uživancija. Po
dveh vzponih zlezem ven, na vrsti je Mijo. Tudi on z nasmeškom pripleza iz Škafa. Letošnjo zimo namreč ni
bilo priložnosti ali pogojev za pravo ledno plezarijo. Ko je škaf z ene strani bolj podoben švicarskemu siru
kot snegu, si rečemo: »dovolj bo«. Hitro pospravimo opremo, si privoščimo zasluženo malico in sestopimo do parkirišča.
Res škoda, da se pripravnika, ki sta se nam želela pridružiti, nista utegnila, kajti to je bila res ena prijetna poletna ohladitev.
