Visoke Ture, Maltatal - slapovi, 20.feb.2013

Ples ob vznožju tritisočakov…

V ponedeljek zvečer, ko sem ležal na sedežni in gledal dolgočasen program po televiziji, nenadoma žena prileti po stopnicah k meni, vsa nasmejana, njene velike oči žarijo kot le malokdaj. Takoj sem vedel, da mi ima nekaj pomembnega povedati. »Mijo je po mailu poslal par slik iz Maltatala«, so bile njene besede. Zadnje dve leti me vedno znova preseneča, saj sva skupaj našla nekaj, kar nama je všeč in v čemer oba uživava. Že pred leti sem ji večkrat dejal, da bi šla malo v gore, vendar ni kazala nekega pretiranega navdušenja. Vse skupaj se je zelo spremenilo kakšni dve leti nazaj, ko naju je znanec popeljal na kratko in zahtevno ferato v Vinsko Goro. Od takrat je vse drugače, ona žari. Stvari se odvijajo s svetlobno hitrostjo. Ferate, nato začetki prostega plezanja v bližnji steni, pa zimski vzpon na Triglav.

Ko že misliš, da te nič več ne more presenetiti, po nekem čudnem naključju naletiva na Mijota, kje drugje kot na Gonžarici. In ni vrag, da še on malo popestri zadevo in naju povabi v šolo. Tako sva pristala v alpinistični šoli ŠAO Velenje. Res narobe svet, vsa žlahta naju že čudno opazuje, zmajuje z glavami in misli, da se nama je utrgalo.

In za kakšne slike je šlo, da tako pridirja do mene? Ja spet nekaj novega, ledno plezanje. Dan prej sva nekaj poskušala v Logarski, vendar to ni bilo to. Bilo je premalo ledu, pa je bilo vse skup bolj podobno zdrsljivemu Drytoolingu. Na teh slikah je pa zadeva čisto drugačna, ledu kolikor ti srce poželi.

V torek zjutraj žena že zgodaj vstane in v domači delavnici, kjer si oba služiva kruh, začne nekam nenormalno ropotati. Delavci pospešeno letajo sem ter tja, žene je vsepovsod polno. Jaz jo malo sumničavo pogledujem, vendar se mi malo že svita, kam pes taco moli. »Kaj pa je s teboj?« je bilo moje vprašanje. »Ja Mijota bom poklicala, če lahko gre jutri z nama v Maltatal, da preizkusiva tisti led in moram v delavnici prej vse pripraviti ter organizirati delo za naslednji dan«! Kar naenkrat je ona tista, ki je začela prevzemati pobudo. Alpinizem jo je res čisto prevzel.

Mijo si je seveda bil pripravljen vzeti čas za naju. Poleg povabimo še Vladota in tako v sredo zgodaj zjutraj krenemo proti našemu cilju.

Ker se od naju nobeden ni hotel izjasniti s kom bi plezal, je Mijo stvar elegantno rešil z žrebom. Res me je presenetilo na kaj vse ta človek pomisli. V žepu je namreč že imel pripravljena listka z imeni. Ta človek pa res ni od včeraj, si mislim. Jaz izžrebam Vladota, žena Mijota in ples v ledu se lahko začne. Vodeča kmalu izgineta čez prvi skok in tako sva na vrsti midva. Desni cepin, levi cepin, desna dereza, leva dereza, kot bi plesal valček. Neke elegance vseeno ni, saj je vsa zadeva v kristalno modrem ledu šla bolj na trdo. Še dobro da se ni ocenjeval umetniški vtis, saj bi ocena verjetno bila kaj drugega kot odlično. Še bo treba vaditi. Nekaj ritma le ujameva in kar dobro napredujeva. Raztežaji si kar hitro sledijo in jih niti ne štejeva, sva preveč zaposlena s plezanjem. Ko je za nami polovica slapu, naju Mijo vse bolj pogosto pogleduje in naposled le vpraša »Ali vaju že kaj bolijo noge?« »Neee!« je bil najin odgovor. Tudi če bi naju bolele mu nebi povedala, saj nekaj bolečine pa človek tudi mora prenesti. Bolj ko se bližamo vrhu slapu, bolj me vleče iz smeri vodečega, po svoje, po še nepopikanem deviškem ledu. Nikoli si nisem mislil, da se da v mrzlem ledu tako uživati. Ozračje postaja topleje, na ledu je zmeraj več vode, vrvi so vse bolj mokre, rokavice se zmočijo, a vseeno naju ni zeblo. Kar prehitro smo na vrhu slapu. Ne vem kje je tistih več kot 500 metrov, saj ga je ob tem ko smo na čas skoraj povsem pozabili, kar hitro zmanjkalo.

Po krajšem oddihu so na vrsti spusti. Kmalu ugotovim, da dol ne gre nič hitreje kot gor. Dvojna vrv je že mokra, pa se vozla, se obesi na suhe veje, pa za deblo. Tudi kakšna sočna na ta račun ne izostane. Kolikor se je gor zdel slap "kratek", ga pri spustu kar ni hotelo zmanjkati. Mijo ne bi bil Mijo, če si zadnja dva raztežaja nebi zamislil malo otežiti. »Zdaj bomo pa vadili reševanje padlega!« so bile njegove besede. In tako smo po dva in dva začeli opletati po ledu. Kmalu sva ugotovila, da v derezah ta zadeva (spust s ponesrečenim) ni tako enostavna, saj je potrebno najprej imeti primerna razmerja popkovin med tistim ki rešuje in poškodovancem, po tem pa paziti na ravnotežje in se spuščati usklajeno, po pameti.

Pred povratkom se odpeljemo še malo naprej in si ogledamo še nekaj bližnjih slapov, ki kar vabijo.

Bilo je res pravo doživetje, plesalo se je po ledu, lovilo se je ritem. Vendar je bil ples še nekoliko neroden, ni še pravega ritma. Pravijo da vaja dela mojstra. Zato, še bova vadila.

Besedilo in fotke
Jernej & Bogdana Kvas