Visoke Ture, Maltatal - slapovi, 18.feb.2013

Izgubljeni LedobuR

Muhasta zima in nič kaj zimske temperature so letos žal pustile svoj pečat tudi v slapovih. Če je bilo lani v Logarski dolini nenavadno dolgo časa mrzlo in se je dalo praskati po ledu celo nekaj tednov, so letos razmere povsem drugačne. Ledu je samo za vzorec, pa še tam kjer je, je dokaj tanek in bolj ali manj odlepljen od podlage.

Ko smo v nedeljo orodjarili in čofotali (v pravem pomenu besede) v enem od šolskih slapov, dobim telefonski klic ki naslednji dan vabi pod Visoke Ture. Stane in Polona sta si zaželela pravega mrazu in seveda veliko ledu. Glede na raportiranje predhodnih navez iz odseka, ki so letos tam že pikale, se kar na hitro odločimo za zgodnje vstajanje naslednje jutro. Vožnja na zahod je minila dokaj hitro, le sneg ki ga je bilo ob cesti vedno manj, je dajal neke čudne občutke.

Vstop v izbrani petsto meterski slap v pravem raju za ledne plezalce - v deset kilometrski dolini Maltatal, ki leži v osrčju centralnih vzhodnih Alp, v Visokih Turah najdemo dokaj hitro, saj nam je ledeniška dolina malce poznana že iz preteklih tur. Na obrazih se pojavijo nasmeški in srce kar poskakuje od veselja. Ledu ni le dovolj, ampak ga je v izobilju. Dve tabli na vstopu o pravilih obanašanja in omejitvah (recimo plezanje ni dovoljeno za šole, tečaje.. brez soglasja lastnikov in plačila), nas niso motile, saj nismo spadali v nobeno od navedenih kategorij. Opremimo se, zaradi razsežnosti slapu si izposodim še vijak ali dva in vstopimo. Leva roka, desna roka, leva noga in desna noga, kljub dokaj trdemu ledu je šlo kot po maslu. Prve vijake privijamo pazljivo, a ledu je toliko, da niti tadolgi niso dosegli skale.

Raztežaji si sledijo tekoče, vlečemo jih do konca vrvi, kolikor je bilo to mogoče in kaj kmalu jih je toliko, da smo pozabili šteti. Malce si pomagamo s skicami smeri, ko nanekrat ugotovim, da mi na pasu verjetno manjka en LedobuR, in to izposojeni, grrrr ;( S Pavlijem ugotavljava, iščeva kje bi naj bil, a nihče od naju noče priznati, da ga je izgubil. Nič, ker sva nekoliko višje nadaljujeva naprej, bomo že na vrhu ugotavljali kje je izgubljenček. Pavli se verjetno mrši, ker sem mu "odžrl" talepše raztežaje, mene pa ves čas razjeda misel o zapravljenem LedobuR-ju. Še nikoli nisem nič izgubil, sedaj pa to. Skoraj na vrhu zlezem čez ledni rob in zgoraj bulijo vame gole skale. Sicer je še zadnji raztežaj nekaj naprej za ovinkom in bi menda naj bil zalit, ampak glavno jed smo že pojedli v preteklih urah. Zlezem kratko prečnico do neke tanjše rogovile in se splazim čez njo, da me Pavli spusti nazaj do zadnjega sidrišča.

Med tem ko čakava na drugo navezo, pade debata tudi na temo skritih sposobnosti. "Čudno, tokrat nisem našel nobenega kosa opreme, ampak celo izgubil en LedobuR, in to izposojenega!". Ne vem zakaj, ampak skoraj vedno med plezanjem najdem kakšen izgubljen (tuj) kos, tokrat pa ni bilo nič. Med tem do najinega sidrišča prilezeta tudi Stane in Polona, jaz pa upam, da sta vsaj ona dva pobrala izgubljenčka. A oba trdita da imata vso svojo opremo, po tem ko ji vrnem edini preostali izposojen kos. Res čudno, kajti še vedno imam občutek, da mi je posodila dva.

Sedaj je na vrsti tisto najboljše kakor je nekoč rekel nek pripravnik, spusti po vrvi namreč. Izmenjujemo se v vodstvu, štrikamo in se zabavamo. Spustov ni in ni bilo konca, vmes se je bilo potrebno obleči, saj je postajalo vse bolj hladno. Tri raztežaje pred zaključkom pa v strmini, dva metra od beograjskih navez ki so plezale gor, končno najdem en LedobuR. BlackDiamond je pisalo na njemu, vprašam vse štiri naveze čigavo je to in ne dobim odgovora. Stane se hihita ".. Sedaj ti pa ne bo potrebno kupiti novega Poloni". In res, na njemu je njena markacija. "Pa saj to ne more biti res!?". Nič več mi ni bilo jasno, in ko se Pavli spusti do nas mu pokažem najdbo. "Ja kdo ga je pa zavrtal not?" me sprašuje. "Jaz seveda" odgovorim prepričljivo, ".. me pa zanima kdo ga ni odvil ven...!?". Vem da Pavli ni površen in pozabljiv, ampak lahko se zgodi vsakomur.

Vsi trije se smejijo, a takrat mi še ni kapnilo, da so si me malce privoščili. Ker sem bil zgoraj baje žalosten in nisem nič našel, so mi pač nastavili najdbo. Ti, ti, ti faloti.

Na koncu so me le pomirili in po zasluženem obedu se odpravimo peš proti zatrepu doline raziskovat in delat načrte za naprej. Večer je bil kmalu tu, pred nami pa še nekaj ur vožnje nazaj v Slovenijo. Doživeti dolino Malte pozimi je vedno nekaj posebnega, še posebej če ti je dano okusiti tudi radosti ledu drugačnih razsežnosti. Bilo je lepo, bilo je uživaško in zabavali smo se na polno. Verjetno se bo kdo od mlajših vprašal od kje tako čuden naslov zgodbice. Pavli je nekoč plezal v Rusiji in to kar tam imenujejo LedobuR se pri nas imenuje? ... Ledni vijak.

Besedilo in fotke
Mijo Kovačevič