Visoke Ture, Maltatal - slapovi, 15. feb. 2015

Ko meča občutijo vso moč gravitacije

Včeraj zgodaj zjutraj se z ženo, ki je bila tokrat še posebej našpičena odpraviva v Vojnik, da pobereva Mijota. Da je tega jutra res vstala z levo nogo, je kar hitro opazil tudi Mijo, saj ni bila prav nič vesela njegove novice, da bo zasedba nekoliko drugačna kot je bilo rečeno dan prej in da to izve šele tik pred odhodom. Ko se nekako le znebi jutranje negativne energije se odpeljemo proti Doliču, kjer se nam pridruži še Stane. Naš današnji cilj je bil namreč preplezati enega od lednih slapov v Maltatalu.

Ko Mijo predlaga, da bi plezali enega bolj kratkega z oceno tri, si nekako mislim, da bo to dokaj lahka naloga zame, ki bi naj danes prvič plezal v ledu v vodstvu.

Slap kar hitro najdemo. Ko se mu približamo me preseneti njegova naklonina, saj sem za to oceno pričakoval nekaj bolj položnega, a izgledalo je kar našpičeno.

V prvi raztežaj najprej zagrize Mijo, jaz nekoliko za njim, kot vodeči druge naveze. Da ne bi bil v njegovi vpadnici grem bolj desno. Takoj opazim, da v tej liniji ni sledu plezanja. Ko začnem udarjati s cepini, se začno v trdem ledu oblikovati in odstopati kar veliki talarji, ki letijo proti dolini. Takoj mi je jasno, da se ne bomo kar sprehodili čez teh 70 metrov, kolikor naj bi v višino meril slap. Mijo me nagovarja naj grem bolj levo po njegovi liniji, ki je bila že nekoliko napikana od plezanja. Vseeno se držim desno, saj hočem okusiti deviški led pa čeprav sem ga kar nekaj zmetal v dolino. Ko se le prebijem do sidrišča, me v mečih že kar lepo navija, saj je to nekaj novega za ta sklop spodnjih nožnih mišic, ki vsaj pri meni, takšnih obremenitev niso vajene. Prvi in edini slap ki sem ga splezal je oddaljen že kar dve leti.

V drugi raztežaj, ki je še nekoliko bolj pokončen in katerega naklonina je že preko 80 stopinj, najprej vstopi Stane. Led v tem raztežaju je čisto nasprotje prvemu. Ker je po njem tekla voda, led ni bil tako krhek kot v prvem. Ker sem tokrat plezal po isti liniji kot prva naveza, sem počakal da oba splezata na vrh. Vprašata me, če mi pustita vijake in komplete v ledu, da bo moja naloga nekoliko lažja. Čeprav bi zaradi ponosa najraje rekel ne, sem na to ponudbo rade volje pristal, saj sem vedel da je pred mano še kar zahteven raztežaj. Ko sem opazoval zbranost Staneta in njegovo osredotočenost pri plezanju v vodstvu, sem vedel da še zanj zadeva ni čisto enostavna, pa čeprav je že splezal kar nekaj težjih slapov. Zabijanje cepinov je v drugem raztežaju bilo nekoliko lažje, saj sem lahko uporabljal sledi predhodnikov. Roke so mi nasploh kar dobro služile, ni me navijalo. Pri nogah je bila zgodba nekoliko drugačna, meča so občutila vso moč gravitacije in so me proti vrhu že pošteno pekla.

Tudi žena je bila v plezanju zelo suverena. Na njenih licih je spet žarel tisti izraz, ki ga najraje vidim. Vesel sem tega, da pri njej ne velja tisti pregovor, da se po jutru dan pozna.

Včeraj nisem imel opravka samo z jutranjo našpičeno ženo ampak tudi z plezalno našpičeno trojko.

Jernej Kvas
Plezali smo: Maltatal, slap Rechter Dreifaltigkeitsfall , WI2-WI3, 70 m

Foto: Bogdana, Jernej in Mijo