Julijske Alpe, Mali Rateški Mangart 2289 m, 23. julij 2016

Po sledeh prvopristopnikov

Slikoviti razgledi, piš hladnega vetra na ostrem grebenu, s preciznimi prijemi po minskem polju in asocijacije na tri velike može, ki so nekoč pisali zgodovino gorništva, vse to in še več nama je v soboto rojilo po glavi. Komaj dvajset letni botanik Bois de Chesne, rojen v Trstu, potomec intelektualcev, ubežnikov francozov, ki so se naselili v Švici, triintrideset letni gornik, pisatelj in botanik Julius Kugy, ter osemintrideset letni gorski vodnik, Trentar Andrej Komac so pred 125 leti (1891) bili tu, v tej steni, v tej smeri. Smeri, ki je čisto njihova in menda prva v tem vrhu, kateri z zložnejše južne strani deluje kot pritlikavec zraven mogočega soseda, tretjega najvišjega pri nas.

Morda je poleg neopremljenosti bilo prav to tisto, kar me je pritegnilo k ožanju izbora v širokem naboru severnega ostenja Mangarta, kjer danes potekajo in se prepletajo številne konkretno dolge, resne smeri, za katerih večino je kriv mojster "Ta črn" - Filip Bence, eden največjih solistov pri nas. Skop opis v vodničku mi je prišel pod roke in me spodbudil, da se teden nazaj v orkanskem vetru in temperaturah okoli ničle iz Bavšice odpeljem gor in v napol zimski opravi raziščem kako in kaj. Pihalo je tako, da se skoraj ni dalo dihat, ampak za ogled je treba tud potrpet.

Vstop v razpadajočo steno na italjanski - severni strani, skozi strmo melišče, sem kmalu našel, kaj dosti več pa kljub plezanju na sosednje pobočje ni bilo videt. Del stene pod previsnim zobom je skrivnostno prepleten z večjimi rebri in pregradami, ki sramežljivo prikrivajo svoje posebnosti vse do trenutka, ko jo potipaš od blizu. Sestop z nažaganega vrha, ki je ostro odrezan na obe strani, je bila še večja uganka. Šel naj bi po najlažji smeri - Jugovzhodnem grebenu, smeri, ki je bila prvič preplezana šele 17 let kasneje, točneje 1908. leta. Poplezam nekaj metrov gor do pokončnega "stebra", zaključka JV grebena, spodaj najdem rinke za reševanja in se čudim. To bo to, sedaj rabimo samo še otoplitev in primerno vreme.

Teden za tem budilka budi ob tretji uri zjutraj in malo kasneje sva s Karmen že na poti tja. Ker sta obe smeri ocenjeni kot čisto lahki, sta bili prvotno mišljeni za neke vrste ogrevanje, pred naskokom na bolj konkreten 400m greben v mogočnem sosedu, ki je bil na listi želja v nadaljevanju. Po vseh pripravah vstopiva in prve metre dobro napredujem. Od dveh pokončnih prehodov za robom izberem levega in se zaplezam pod prvi majajoč se skalni blok. Od spodaj povsem soliden, ko si že s pol telesa ob njemu in bi se moral samo še potegnit nanj, pa je vse skup začelo škripat in stokat, ... jaz pa preklinjat. Na srečo je bila v dometu roke v desni gladki platki neka ozka poka, ki je dobrodušno sprejela najmanjšega metulja, da sem lahko po zdrsljivem kaminčku splezal varovan nazaj dol pod pretečo nevarnost. Namestil sem ga tako, da ga bo soplezalka dosegla s sosednjega prehoda, po katerem sem kasneje splezal naprej. Vrvi je kmalu zmanjkalo, pred mano pa nova zapora, nova uganka. Karmen na vstopu izbija kline na polno, da odmeva od sosednjih sten, spodaj iz bivaka Nogara naju opazuje večja skupina, kot da sva edina atrakcija tam nekje zgoraj. Nato prisopiha za mano in preklinja na veliko "podrtija frdamana" in zdrsljive travce tle gor... Jep, še dober da ima za sabo nekaj izkušenj v podobno zabavnih terenih, sicer bi lahko kar obrnila. Je pa tudi res, v vodničku piše "po izpostavljenih poličkah na zahodni greben".

Spet premislim in se odločim o nadaljnem poteku, tokrat pravilno. Čez strmejša roba dveh pregrad naju smer pripelje do glavne stene, ven iz labirinta spodnjega minskega polja. Pogled na skico pove, da sva prav. Na edinem mestu pod gladko steno, kjer je logično imet sidrišče pa nobenih sledi ponavljalcev. Dol raje ne gledam, zadnje varovanje je več kot dvajset metrov spodaj, vmes ni bilo možnosti - sesut teren. Sidrišče uredim nad edino mini poličko s katere ti ne sme zdrsnit, sicer bo bolelo. Še nekaj naporov in adrenalina, da Karmen zleze do mene, do grebena naju loči poševna prečka v dolžini dobre polovice raztežaja. Hitim naprej in upam da na grebenu ne bo preveč pihalo. Njegov spodnji del (nad previsom) je ošiljen povsem na ozko in - odet v zavetje vetrovke končno lahko prijemam kompaktnejšo skalo. Še dobro, da ne piha kot zadnjič, sicer bi se zgodba tu sigurno zaključila. Kmalu sem pod prvim skokom tega ozkega rezila, ki mu sledi naslednji in više spet naslednji. Vsi bolj ali manj naloženi z večjimi ter manjšimi projektili, ki kakor da čakajo na mal močnejši veter in vožnjo v globel. Če bi planinci vedeli kaj se po celotni dolžini grebena nahaja tu gor, bi imeli po dve jekleni čeladi na glavi. Na južni - slovenski strani tik pod steno poteka planinska pot na Mangart, zato znova in znova kličem Karmen "Da boš plezala nežno kot miška!". Po dveh ali treh, do zadnjega metra raztegnjenih grebenskih raztežajih polnih min, sva na vrhu. Ampak kateri špik je pravzaprav vrh? Po občutku prečim naprej, izberem zadnjega in kasneje ugotovim, da sva zadela pravega. Na nebu se pričenja nekaj nabirat za veselico, zato hitiva naprej, v drugo - sestopno smer. Dva skoraj pohodna a zdrsljiva raztežaja nad pokončno, južno steno se varujeva, nato pa strm spust (V+) po vrvi in pristaneva na poličkah oblazinjenih z zelenimi travcami in mahom, kjer si ta dan privoščiva prve sendviče in preostanek pijače.

Kar groza naju je ob gledanju procesij "pogumnih" pohodnikov na potki pod nama, veliko njih brez čelad, v kratkih hlačah in v sandalih, midva pa morava še vrvi potegnit dol. Nekoč smo, oziroma še vedno učimo, ko si pod steno je čelada na glavi! Prosiva naj se umaknejo, saj obstaja možnost da kaj prileti dol, pa se nekdo brez čelade celo repenči nazaj. Končno so vrvi na tleh in sendviči zunaj, kar začutijo tudi ovce in kmalu postanejo najine najboljše prijateljice. Pogled v nebo in na uro pove, da ta dan ne bova tipala mogočnega soseda. Nič zato, tudi ti dve krajši smeri prvopristopnikov na Mali Mangart sta bili zanimiva, pravzaprav niti ne enostavna izkušnja. Upal sem, da bova našla vsaj kakšne otipljive sledi iz davnih časov, pa razen parih razrezanih novodobnih vrvic v sestopni, najlažji smeri dostopa na vrh, ni bilo niti sledi ponavljalcev. V spominu bo vsekakor ostalo dokaj izpostavljeno grebensko plezanje, sunki vetra, podrtija v spodnjem delu severne stene in naložene mine po skoraj celotnem grebenu, ter razgledi za bogove.

Sledi prvopristopnikov so v tem času seveda izginile, spomini da sva bila tudi midva tam nekje nad Belopeškimi jezeri, pa ostajajo. Spet ena malo bolj svojevrstna in kot vedno koristna tura, ter prav lepo preživeta sobota v Julijcih.

Plezala sva:
Julijske Alpe, Mali Rateški Mangart (2289 m),
Zahodni greben, 150 m; + Jugovzhodni greben, 100 m (dol);

Mijo Kovačevič - Mičo