Logarska dolina - slapovi, 17.feb.2013

Avtocesta malo drugače

Že kar nekaj časa nestrpno in skrbno spremljava vremensko napoved, ki v zadnjem mesecu nenehno napoveduje sneg in zopet sneg in ne duha ne sluha o kakšnem bolj »orng« mrazu, ki bi zategnil za nekaj dni ter nam dal malo sibirskega okusa, ki smo si ga nekateri tako želeli. Doma imava že kar nekaj časa pripravljene nove plezalne dereze, vsak svoj par plezalnih cepinov, veliko volje in vneme, spoznati nekaj novega, še nepreizkušenega, baje enkratnega, uživaškega, ki se imenuje plezanje lednih slapov.

Ko smo se včeraj peljali iz Avstrije, kjer smo si nabirali plezalno kilometrino na umetni steni, nama Mijo le da malo upanja, da bova tudi to morda izkusila. V Logarski bi se vendar le naj napravilo nekaj ledu in da se nekaj malega da tudi splezati. Kar hitro se dogovorimo, da danes gremo pogledat, če je res kaj na tem saj nekega prehudega mraza zadnje dni ni bilo.

Tako se v nedeljo zjutraj odpravimo proti Logarski in Mijo me kar pogosto sprašuje…. »ja koliko pa kaže temperatura zunaj«? Čeprav bi rad, da bi bil moj odgovor malo bolj sibirski, se je v glavnem glasil… »Ja stopinjo v plus«! Kmalu se pripeljemo do našega prvega slapu, imenovanega Avtocesta, kjer pa smo v glavnem videli le sneg in golo skalo. Mijo nama da vedeti, da je stanje bolj slabo in tako se odpravimo naprej v upanju, da najdemo kaj boljšega. Pogledamo slap Palenk, kjer na vstopu čaka kakšen ducat ljudi in pogleduje v veliko luknjo v ledu, ki že zeva na samem vstopu. Tudi višje je bila zadeva videti že kar načeta in črviva. Mijo kar hitro oceni situacijo in pravi, da preden bodo vsi prišli na vrh, bo za nas bolj malo ostalo in bi bilo že preveč nevarno. Odpravimo se dalje in se sprehodimo do slapov Ivovcev, kamor nam pot kaže prijazna psička Benča, ki se nam pridruži ko zapustimo avto. Tu je situacija še slabša, saj se slap še delati ni začel.

Lepo se vrnemo k slapu Avtocesta, si nadenemo opremo in dereze ter začnemo plezati tisto, kar nam je pač mati narava bila pripravljena ponuditi ta trenutek. Kar na cestni ograji si uredimo sidrišče in Mijo kot prvi začne s cepini iskati led pod snegom, da bi se povzpel preko prvih skokov. Ledu je seveda bolj malo in še ta ima v glavnem bolj votel glas, saj ga od spodaj že dobro razjeda voda. Eden za drugim se nekako le povzpnemo čez prvi raztežaj po dokaj mešanem terenu, kjer je bilo najti led in zanesljivi oprijem okla že kar mala loterija. Na isti način opravimo še z drugim raztežajem, se po vrvi spustimo na naše izhodišče in tako je krst iz lednega plezanja za nama.

Ker nam je ostalo še kar nekaj časa, nama Mijo v bližnji sveči demonstrira še izdelavo sidrišča Abalakov, hkrati potrenirava še nameščanje lednih vijakov in počasi se naš ledno plezalni dan zaključi.

Čeprav razmere za ledno plezanje niso bile najboljše, sva kljub temu dobila lep uvod in dragocene osnovne izkušnje tudi na tem področju. Seveda je za vse to poskrbel Mijo, ki naju je varno popeljal skozi to izkušnjo in za kar se mu lepo zahvaljujeva.

Jernej & Bogdana Kvas