Pekoče blazinice
Počasi napredujemo in nabiramo kilometre. Tokrat smo se na sončno nedeljo odpravili v šolski plezalni poligon Lavamünd z našim inštruktorjem
Mijotom. Stena ima okoli 15 smeri težavnostnih stopenj od 4b do 6a in dolžin do 30m, levo nad njo pa lepa ferata ocenjena C/D, visoka
približno 70m. Na hitro preletimo skico športnih smeri ob vznožju in se zakadimo v steno polni entuziazma. Prvi dve štirici mi celo uspe preplezati
v vodstvu, nato nekaj težjih smeri premagam ob malo pomoči na "top rope". Vztrajno nadaljujemo in se potimo, saj sonce pripeka in skala
postaja vroča kot peč. Na koncu se lotim v vodstvu še ene daljše, vpenjanje mi gre še kar gladko, a proti vrhu postaja vedno bolj vroče in napeto.
Gladka stena in mini oprimki me jezijo, da verjetno izustim kakšno neprimerno opazko na račun skale. Mijo tam spodaj se nasmiha in me
vzpodbuja z mirnim glasom "Še malo, saj bo šlo!". Končno vrh in sidrišče, zagrabim za verigo kot za zadnjo rešilno bilko, šele takrat si
upam pogledat navzdol po steni, pot teče po čelu in srce nabija... uh, uspela, juhuu!
Za konec dneva smo si pustili še ferato, nase natovorimo drugo opremo in zagrizemo v jeklenico. Da bi bilo vse skupaj še malo težje, se
Mijo domisli še ene ideje (kot vedno), naj se izogibamo kovinskim pomagalom (skobam in klinom) in uporabimo naravne danosti - stopamo
samo v skalo, tudi v obeh previsih. Na nekaterih delih se stena hudo postavi pokonci, vertikale si vztrajno sledijo, smer gre nato cik-cak
navzgor, vmes je nekaj metrov bolj položnih, kjer si lahko malo oddahnemo in naberemo moči za zadnji previs in že gledamo z vrha dol na
izhodišče, hudo adrenalinsko. Odpravimo se še navzgor do cerkvice, kjer malo počijemo in z obzidja opazujemo dolino Drave, ki se kopa v
zadnjih sončnih žarkih. Dol bo treba, spraznemo še zadnjo plastenko vode in se odpravimo navzdol, seveda čez steno, še ena Mijova
pogruntavščina za popestritev dneva. Spet poskoči adrenalin, saj je pogled z druge perspektive čisto drugačen, plezanje navzdol pa
seveda "zanimivo". Končno smo premagali tudi ta izziv, veseli si čestitamo in sežemo v roke kot tapravi plezalci. Čeprav je bila samo
ena kratka ferata, ki smo si jo namensko malenkost začinili, smo navdušeni, kot da smo premagali najmanj kakšen vrh v Himalaji. Pa tudi to še pride,
idej in volje nam še ne bo zmanjkalo.
Dan je minil hitro, kot bi pihnil. Uživali smo v vsakem premaganem metru in švicali kot še nikoli. Mišice še vedno napete, prstne
blazinice kar žarijo, malo popraskana kolena, v duši pa ena sama sreča. Nasmejani in zadovoljni se poslovimo in v istem hipu že delamo
načrte za naslednjo priložnost. Torej pogum in volja velja, gremo novim zmagam naproti!
Karmen Perme
