Rottenmanner Tauern, Triebental, Lattenberg 2018 m; 30. januar 2016

Kondicijska TS z lepimi razgledi

To in še dosti več bi človek pričakoval od vabljive destinacije v objavi za turno smučarski raj z zvenečim imenom in zavidljivimi višinci. Vodniček je med drugim ponujal čudovite razglede z vrha in lažjo turno smuko ter mir in tišino redko obiskanih vrhov. Po zadnjih informacijah naj bi bilo tudi snega več kot dovolj za smučarske užitke. V pogorju Rottenmanner Tauern (Hohentauern) leži prelepa gorska dolina Triebental, obdana z vrhovi, večinoma primernimi za zimski naskok, med njimi dva izstopajoča Lattenberg in sosednji Goldkogel, oba dvatisočaka s položnejšimi pobočji in kopastimi vrhovi.

Vse skupaj se začne z brskanjem po netu in iskanju podatkov o snežnih razmerah, v čemer je Mijo pravi mojster, treba je izbrati pravo destinacijo, nato se lahko začne načrtovanje ture in le upaš lahko, da si v Garmina vnesel prave podatke in da bodo razmere zdržale. Še ko stojiš na izhodišču ture, nisi povsem prepričan, kaj te bo pričakalo tam zgoraj, preden zares ne zagrizeš v strmino z lastnimi nogami.

Tako sva tisto jutro kmalu ugotovila, da se tudi gospod Google kdaj zmoti, da GPS z naloženimi mapami tudi kdaj zaluta, da se ni vedno zanesti na informacije "iz prve roke" in takrat je treba poslušati le zdravo pamet in lastne čute. Čeprav sva v želji po idealnih snežnih razmerah prevozila skoraj 300 km na sever, sva iz doline z dvomi pogledovala proti vrhovom, ki so bili bolj skopo pobeljeni, snega za dobro turno smuko je bilo na prvi pogled premalo. Naj reskirava, da bova verjetno morala del poti nositi smuči, ali naj izbereva lažjo varianto, si nadeneva gojzarje in se odpraviva na raziskovanje okoliških vrhov? Na parkingu pred turistično kmetijo in velikim gostiščem naletiva še na par podobnih navdušencev, ki se v enakem vzdušju že pripravljajo za turno smuko.

Vsi po vrsti se zaženemo po zaledeneli gozdni cesti navkreber. Trasa naj bi potekala naprej po grabnu ob potočku in nekje zgoraj skrenila desno v gozd in na greben proti vrhu, vendar logičnega izhoda iz grape nismo našli in smo se morali znajti vsak po svoje, še GPS je v tem svetu zatajil. Napredovanje je bilo mučno in počasno, steptana ozka sled pomrznjena, da so smuči kljub kožam drsele in se zatikale ob veje, naklonina pa se je vztrajno stopnjevala. Tako sva na parih mestih bila prisiljena sneti smuči in zagaziti v hrib. Nekako sva prikrempala po vseh štirih na poledenelo pobočje in se uspela cik-cak povzpeti na razgleden greben.

Od tu do vrha je bilo snega vedno manj, manevrirati sva morala med ruševjem in skalami. Na skoraj kopnem vrhu so naju pričakali veter in razgledi za bogove, zaradi katerih se je splačalo potrudit in vztrajat do konca. Lakota ni bila še nikoli tako huda in sendvič in topel čaj iz termovke je pasal bolj, kot večerja v fini restavracijo, kjer takšnih razgledov sigurno ne ponujajo. Za dostop na sosednji vrh nama je zmanjkalo volje in energije in sva se morala zadovoljiti z 2018 višinci Lattenberga. Verjetno sva bila tukaj edina slovenca vpisana v njihovo knjigo. Še ena uganka naju je čakala pred spustom, kako in v kateri smeri sestopiti, saj je bilo severozahodno pobočje še bolj golo, kot pristopni greben. Tako sva si morala oprtat smuči na ramena in prehodit par deset metrov po kamenju do prve zaplate snega.

Smuka navzdol je bila vse prej kot lahka, sledilo je naporno prečenje strmega in poledenelega pobočja do prvih smrek, kjer je bil sneg ponekod kložast, drugod pomrznjen kot led, spet drugje povsem pudingast, po gozdu pa ga je bilo le še za vzorec. Spust je bil vedno bolj nemogoč, smuči so se zatikale in noge niso obvladovale situacije. Če nisi ravno rojen smučarski talent, vešč pri zavojih samo po mehkem pršiču, potem tako kot jaz vsake par metrov pristaneš na trdih tleh in se mukoma vedno znova postavljaš na noge in pripenjaš smuči, kar vzame dosti časa in moči. Nazadnje nama ni preostalo drugega, kot da si spet naloživa smuči in zagaziva v sneg. Slalom po gozdu med debli bi bila prava loterija, še čelada me nebi obvarovala pred trdim srečanjem s kako smreko. V grabnu, po katerem sva se zjutraj vzpenjala, je sneg v tem času že vidno popustil in ponekod se je vdiralo do riti, pri prečenju potoka pa sva se skoraj okopala v ledeni vodi.

Po vseh mogočih težavah sva po osmih urah in pol ter enajstih kilometrih s skoraj tisoč višinci le cela prikravsala do parkinga in odložila opremo, noge v pancarjih pa so bolele kot hudič. Vodilna misel dneva je bila, da so naju s tole turo malo ''nategnili''. Nič ni bilo od tiste obljube, da je teren lahek in primeren za začetnike, do tiste najbolj hude, da naju na vrhu čaka vsaj meter snega. Edino, kar je zares držalo, da so bili z vrha res božanski razgledi.

Vsekakor je bila to ena huda kondicijska, kar se bo zagotovo čutilo na mišicah in poznalo na postavi. Še kakšna podobna tura, pa bom zrela za kandidaturo na tekmovanju za Miss Bodybuildinga. Vreme je začuda ves dan zdržalo, sončno in tudi pretoplo za ta čas in še sreča, da se nisva spravila v katero od grap, ki so vabile s pobočij sosednjih hribov, ker bi ga pošteno najebala. Tako pač je življenje. Včasih moramo biti zadovoljni s tem, kar nam ponuja in izkoristiti trenutne razmere kar najbolje, in se po možnosti ob tem celo zabavati. Tudi če ta dan ni bil primeren čas za podiranje rekordov in se nisem ravno odrezala z olimpijsko formo, je bila prilika za nabiranje izkušenj in kondicije.

Imela sem možnost spoznati nov košček sveta, prelepo dolino, obdano z vrhovi, morda ne tako impozantnimi, kot kje v Švicarskih Alpah, pa vendar ti dajo občutek majhnosti in minljivosti. Tam poteka življenje počasneje, po gozdovih pojejo gozdarske žage in iz hiš na vzorno urejenih kmetijah diši po domačih dobrotah, ljudje so prijazni in redoljubni, še hlodi ob gozdni cesti so skrbno očiščeni in zloženi v skladovnice. Mi pa v svoji hitrici vse življenje nekaj pričakujemo, čakamo na boljše čase in nove priložnosti, čakamo na sneg in led, sončno vreme in taprave temperature, se pehamo za uspehi in rezultati. V hribih pa je človek tako majhen in nebogljen. Tam sredi samotne divjine se naučiš spoznavati, kaj je pomembno v življenu in katere stvari te zares osrečujejo. Tam najde vsak svoj delček sveta in mir v duši.

Karmen Perme
Foto, video: K & M