Raduha, Lanež 1925 m - 15. mar. 2014

Jutranja veselica

Budilka neučakana poskakuje po nočni omarici in poizkuša dopovedati zaspancu "ura je dve, vstani že enkrat, vstani!". Nič posebnega, če se taki dogodki - tri ure spanja, nebi zadnje mesece dogajali vsakih nekaj dni. Roka seže tja nekam v temo v upanju, da utiša nadležno ropotuljo. Oči se odpro in takrat mi kane "ne ni napaka, tudi sanje niso, res bo potrebno dvignit sidro, sicer ne bo obljubljene sobotne ture".

Uro kasneje že ubiramo ovinke proti Šoštanju, poberemo Staneta in Miho, pa smo skoraj kompletni. Skoraj, kajti pogrešamo vsaj tri članice ekipe. Ovinki proti Slemenu so kmalu za nami in že se vzpenjamo proti najvišje ležeči kmetiji. Poleg (pre)kratkega spanja me znova tlačijo neprijetne more. A bo tokrat dovolj pomrznjeno, bomo le zdrli vsaj eno. Verjetno sem bil Jerneju ob spraševanju po temperaturi že kar nadležen. Ampak, od tega je odvisno kaj bomo danes počeli, oziroma ali bomo sploh kaj zanimivega počeli. Previdno jih pripravim na najhujše, ".. bo pač samo kondicijska tura, če ne bo šlo drugače. Upam, da ne bo kdo jezen!?". Saj vem kako zelo si želijo, to kar lani ni bilo izvedljivo. Zlezemo vsaj eno, njihovo prvo, pa bo, si mislim. A z glavo čez zid ne bomo šli, to je jasno.

Parkirišče je nabito polno, nekje ob cesti najdemo primeren prostor da se opremimo. Še čeking žoln in že gremo. Ob debati pot hitro mine. Na koči gori luč v kuhinji. Vodniki, ki so imeli ta vikend licenčno usposabljanje iz zimske tehnike, še spijo. Razumljivo, tema je še. Pod GRS zavetiščem obrnemo v levo, da se izognemo morebitnim nevarnostim iz vrha severnih sten. Pod nogami se glede na visoko temperaturo zraka dokaj malo predira. Ob siju naglavnih svetilk pridno grizemo naklonino. Teren postaja strmejši, kmalu pospravimo palice, čelade na glavo, dereze gor in cepine v roke. Ne moreš verjet, sami smo, pod nogami pa tako prijetno škripa. Na vstopu v izbrano smer še zadnji napotki, vendarle bo to njihova prva grapa. Potem pa akcija. Občasno pogledujem nazaj dol, če je vse vredu. Lepo gre za prvič, tudi Stane kot zadnji v koloni nima pripomb nad varovanci. Sneg je dobro pomrznjen, le v vršnem delu se pozna, da še ni povsem predelan.

Iz Mišine grape istopimo skozi desno varianto, mudi se navzdol. Sončnega vzhoda ne vidimo. Na srečo nam gredo oblaki na nebu tokrat na roko, sicer bi že plavali v belem pudingu. Po Butalski grapi sestopimo pod stene in odločitev pade, glede na trenutne odlične razmere poizkusimo obdelati še "najbolj" vzhodno, Našo grapo. Če kdaj, potem sedaj ko je še pomrznjeno. Kako je v zgornjem delu zalita ne vemo, itak so klini in ostala krama v pripravljenosti, če bi bilo potrebno poseči po tehniki. Kmalu smo tam. Skok je na tanko zalit, a zelo kvalitetno. Juhu, skoraj led je. Nekaj višje nas pričaka manjša navpična opast, odlično pomrznjena in zlezti čez njo je bilo dokaj enostavno.

Za nekaj trenutkov se razgrne del neba in sončni žarki pomagajo polepšati hladen vtis sunkov vetra, ki se razigrano podijo po vršni planoti Laneža za vsem tistim, kar ni dvakrat privezano, oziroma primrznjeno. "Boste zdržali še eno?" jih vprašam. Nihče se nad predlogom ne pritožuje, torej splača se izkoristiti tako lepe razmere. Za četrto, oziroma našo drugo v sestopu izberemo Detektivsko smer. Z nekaj raziskovanja opasti ob severnem robu kmalu najdemo varen prehod in začnemo lezti navzdol. Ura verjetno kaže že proti deveti, sneg pa postaja vse bolj južen. Na srečo strmejši del smeri poteka po ožjem žlebu, varno skritem pred vročim soncem. A za ta čas previsoka temperatura zraka dela svoje. Sredi žleba se srečamo s kolegi iz Koroške, nekaj nižje s Celjani, ki so pravkar začeli z vzponom. Mi pa srečni, pristanemo v pudingastem melišču pod steno.

Nič več ni bilo pomembno, da je prej trdna skorja sedaj popustila, bili smo na varnem, daleč vstran od nevarnih opasti na Mali Raduhi. Za nas je bila sobota več kot uspešna. Plana res nismo izpolnili, ampak smo ga menda presegli. Vsi so zdržali navit tempo in teh petsto plezalnih višincev, le Veterne police so ostale na dolgu, oziroma so romale na seznam za enega naslednjih obiskov.

Je še kaj za dodat?
Če bila bi to pesmica, bi verz nadaljeval se: splača se zgodaj vstat.

Pa čestitke vsem trem za njihove prve grape!

MK