Julijske Alpe, Jalovec - Kotovo sedlo, 10. mar. 2015

Turna smuka pod Jalovcem

Nov začetek tedna je in prav prijetno pomladansko vreme se obeta, ko zjutraj, natovorjeni z zimsko opremo odštevamo kilometre štajerske avtoceste. Smo na poti proti Gorenjski, proti markantni gori, ki je tako impozantna, da je ovekovečena v logotipu naše gorniške organizacije.

Na izhodišče, gradbišče ob planiških skakalnicah prispemo kmalu. Pomladanske temperature smo pustili nekje za sabo, tukaj prav prijetno škriplje pod nogami. Njena današnja misija je priti na smučeh do planinskega doma v Tamarju in kakšen meter naprej, ... vidva pa le pojdita gor, bom že počakala, je še dodala. Jasno, ko si šele tretjič, četrtič na turnih smučeh, je to nek razumen plan, meni pa že rojijo po glavi neke čudne ideje kako jo zamotiti, da se zastavljen načrt ne bo izšel. Same je v tem mrzlem jutru vendar ne moreva pustiti, poleg tega pa bi izpustila najlepši del današnje ture.

Kar pridno, s tempom gladimo skoraj raven teren proti Tamarju, pri koči se odločimo še za majhen ovinek, gremo pogledat kako je s slapovi. Ledu je dovolj, vse je še na svojem mestu, trojica se pripravlja, pravzaprav že vstopa v Slap nad votlino. Brez panike, ne bomo vas motili, naše vrvi so ostale doma, mi gremo naprej. Uberemo brezpotno bližnjico skozi razgiban gozdič ki mu ni bilo videti konca, moj "kompas" - občutek za orientacijo me običajno ne pušča na cedilu, tudi tokrat brez zapletov najdemo izhod iz labirinta jam, skalc in drevja. Samo mal še, potem pa grem nazaj, me "draži" Bogdana. Poglej, tam kjer bo prestrmo za spust bova šla peš dol, skupaj, sploh pa ne razmišljaj o tem kako bo in ni pomembno do kam pridemo, bolj pomembno je da ostanemo skupaj in da se imamo fajn. Ker imam po nezgodi tudi sam omejitve in zaplete s hitrostjo na dilcah, razumem zakaj pomisleki pred tisto naklonino, še posebej ko gre za prve korake na turnih. Po drugi strani pa si želiš, da bi spoznala in čutiš da si je sposobna "dokazati" da zmore. Zato ji težim in težim, izpodbijam vsak poizkus prehitrega umika.

Po treh urah smo nekje na sredi tistega kar je od daleč videti kot hudo strmo, v resnici pa ... Počasni smo, tudi obema (hitrima) skupinicama turašev pred nami se je tukaj upočasnil tempo, skoraj smo jih dohiteli, a časa je še dovolj. V dolgih ključih bolj na robnikih nabiramo višince, kvaliteta snega z višino narašča, ledu ni videti, prav fina smuka se obeta. Kmalu smo pod lepo zalitim Jalovškim ozebnikom, v njemu je kar gneča, eni dol, drugi gor, pravi direndaj. Tik pod steno Jalovca obrnemo diagonalno desno, v smeri Kotovega sedla in prečimo nekje vmes, toliko da še lovimo tople sončne žarke. V bližini vstopa v smer Grapa na SZ greben (IV, M, 200 m) zavijemo prečno navzdol. Bivak se slab raztežaj pod nami koplje v soncu, poiščemo si varno zavetje pod večjim balvanom in po štirih urah in pol, desetih kilometrih in pol privlečemo na plano dišeče sendviče ter topel čaj. V daljavi pod nami, okoli Slemena (Slemenova špica, 1911 m) že nekaj časa rohni vojaški helikopter in se nazadnje pripelje na ogled tudi k nam.

Še nekaj časa uživamo v prijetnih razgledih, poklepetamo s trojico iz Celovca, nato pa se počasi pripravimo za spust proti dolini. Snežne razmere so skoraj idealne, nič ledu in na vrhu malenkostno zmehčan sneg. Ker je "žleb" širok se da lepo peljati v dolgih ključih kdor ne zmore bolj adenalinske, direktne linije. Mi trije uživamo, se malo prehitevamo in tudi čakamo drug drugega. V spodnjem delu strmine je potrebne nekaj več pazljivosti saj je sneg ob straneh širokega koluarja vse bolj kložast. Kmalu smo v bolj znosnem svetu in do koče z okusnim štrudlom in Radlerjem ni več daleč.

Prijeten ponedeljek zaključimo po osmih urah in enaidvajset presmučanih kilometrih, ter dobrih tisoč nadelanih višincih vsi zadovoljni, še posebej nasmejana in zadovoljna je Bogdana, ki je ta dan pridno nabirala izkušnje in krepko premaknila svoje turnosmučarske meje.

Mijo Kovačevič
Foto: Jernej in Bogdana
Video: MK