Grosser Speikkogel, 2140 m - 20. feb 2016

Od Koralp do Himalaje

Kot ste že verjetno slišali govorice, se z Mijotom zadnje mesece intenzivno pripravljava za Himalajo. Ne ravno načrtno, saj si skrbno izbirava same lepe in zanimive ture, seveda primerne trenutnim razmeram in predvsem mojemu znanju in pripravljenosti. A ni hudič, skoraj vedno se na koncu nekaj sfiži in tudi tokrat nama je narava pokazala svoje zobe, kot bi me hotela posvariti, kako hitro se lahko nedolžna turna smuka sprevrže v pravo agonijo. Nekateri bi temu rekli kaljenje, drugi dozorevanje, tretji pa čista jeba. Kameradi, ki so se nama tokrat upali pridružiti, so kmalu spoznali, da je v tem nekaj resnice. Po začetnem navdušenju nad idealnimi razmerami in čudovito zimsko pokrajino smo se znašli sredi pravega ledenega viharja, skozi katerega smo se komaj prebili na varno.

Kot vse druge, smo tudi to turo skrbno načrtovali, prečenje grebena Koralp naj bi ob ugodni vremenski napovedi potekalo brez težav. Greben sestavlja več kopastih vrhov v obliki križa, ki se raztezajo od severa proti jugu, ter od zahoda proti vzhodu. Mi smo izbrali najdaljšo linijo od severa proti jugu, ter nazaj. Na izhodišče smo se pripeljali skozi Wolfsberg na gorski prelaz Weinebene (1660 m), cilj pa je bil vrh Koralp, Großer Speikkogel (2140 m). Na celotni turi smo v treh urah in pol pristopa, ter dveh urah in pol sestopa naredili dobrih 20 km ter okoli 900 višincev.

Vreme zjutraj je bilo čudovito, odlična vidljivost, temperature taprave, -8 stopinj celzija, novozapadli sneg ravno prav mehak, pa še brezvetrje nas je prepričalo, da bo ta dan res izjemen. Po grebenu si sledijo lahki vzponi in spusti, vse do vrha je vzpon potekal tekoče, le zadnje pobočje ima malo več naklonine in tik pod vrhom dolgo opast, ki je letos bila visoka samo dva do tri metre. Okoli vrha se je medtem že začelo nekaj kuhati, veter se je okrepil in podil oblake okoli velike stavbe in obeh radarjev. Odpočili smo si v varnem zavetju lope, ki so jo postavili ob stavbi v ta namen. Na vrhu se je kar trlo gornikov in v lopi je bila prijetna klima. Ker sem še začetnik v turnem smučanju in sem med potjo še imela manjše tehnične težave, se ne morem kosati z ostalimi bolj izkušenimi. Tako sva z Mijotom zaostala za kolegi, ki so se že odpravljali navzdol, ko sva midva šele prišla na vrh.

Od takrat dalje pa se nismo več videli, šele zvečer smo si po telefonu izmenjali prigode tega dne. Čeprav so bolje podkovani z znanjem in izkušnjami, so bili vsi mnenja, da kaj takega še niso doživeli, niti pričakovali, vsaj na Koralpah ne. Sredi grebena na poti nazaj nas je vse po vrsti pričakalo neurje z orkanskim vetrom, verjetno posledica nenadnega velikega padca temperature. Z Mijotom sva se sama znašla sredi viharja in čez najbolj izpostavljen del sva se komaj prebila. Bilo je kot iz filma o Everestu, samo da te tam čakajo podobne razmere na par 1000 metrih vzpona, ne samo slabih 100m, ki so nas tako zjebali. Verjetno bi bila podobnost naše situacije s Himalajo tudi v tem, da tu komunikacija z dolino v primeru nuje ne bi bila mogoča, saj SOS telefon ziher nebi deloval. Bila sva drug ob drugem, a se v bučanju orkanskega vetra med sabo niti slišala nisva.

Veter je nosil sneg okoli s tako hitrostjo, da se ni videlo več kot meter pred nosom, sončna očala so bila neuporabna, od vrtinčenja ledene sodre so zamrznila in v oči je bičal sneg. Hoja je bila skoraj nemogoča, vsaka dva metra me je sunek vetra vrgel po tleh in z muko sem se probala spet postaviti na noge oziroma smučke. Na delu poti je bil sneg čisto spihan do skal in ledu, zato sva si snela smuči, nakar pa je bila hoja zaradi upora vetra še veliko težja. Edina misel v moji glavi je bila, da morava čimprej odtod. Tako sva naslonjena en na drugega kljubovala sunkom vetra, iskala naokoli obrise zimskih smerokazov in se nekako prebijala skozi zaveso sodre in snega. Še dobro, da nisva zašla s "poti", ki je ni bilo, ker bi se lahko vse drugače končalo.

Naprej po grebenu je neurje le počasi pojenjalo in končno sva spet skozi vrtince oblakov uzrla sonce. Smučanje navzdol je bilo oteženo, tako da sva le počasi sestopala in izgubljala višince, z vsakim metrom je bilo lažje in končno se je tudi veter malo umiril. Že skoraj brez moči sva se privlekla pod zadnji vrh v zavetje gozda, kjer sva končno lahko zajela sapo in spila par kapelj čaja iz termovke. Ob sončnem zahodu sva prečila še zadnje smučišče in prispela do parkinga, slekla zmrznjene kose oblačil in stresla sneg iz žepov. Prav v vse pore se je zavlekel, še pod čelado in v gate se je zabil, kot da se hoče neurje peljati z nama v dolino. Ko sva se malo odtajala, naju je popadel paničen smeh in takoj nato olajšanje.

Dobro sva jo tokrat odnesla, izkusila sva kanček himalajskih razmer in preživela. In predvsem spoznala, da tudi tako "nedolžni" hribi, kot so Koralpe, niso od muh. Tudi kolegi so bili, sodeč po zaskrbljenem glasu po telefonu, malo prestrašeni. Skoraj vsi smo pokasirali ozebline na licih, zanimivo da le po levi strani obraza (severozahodnik). Za naslednjič vemo, da je nujna oprema na zimskih turah tudi debel buf, krema za obraz in smučarska očala.

Naslednji dan, ko sem se zbudila iz morastih sanj, komaj odprla vnete oči in se zazrla v sončno pomladno jutro, sem se znova zavedla, kako tanka je meja med mogočim in nemogočim, med normalnim in ekstremnim, med življenjem in smrtjo. Zato ne izzivajmo po nepotrebnem usode, že tako nas pričaka tam, kjer si najmanj mislimo. Če pa res želite probat pravo zimo in ekstremne vremenske razmere, ni treba zato v Himalajo, lahko se preizkusite kar na bližnjem dvatisočaku. Garantiram veliko mero zabave in adrenalina.

Zmrzovali smo: Alenka S., Alenka Es, Emil, Karo, Mijo in Karmen.

Karmen Perme Foto: K & M