Grosser Speikkogel, 2140 m - 20. feb. 2014

Deset metrov pod vrhom ...

Pripravljam smučarsko opremo in poslušam, kako zunaj pada dež. Kaj pada – lije kot iz škafa. Termometer kaže +8 stopinj. Ponovno se usedem pred računalnik in preverjam vreme za jutri. Piše, da se bo zjutraj dež ponehal in da bo celo nekaj sonca. Kar ne morem verjeti da bo zjutraj vse tako, kot mora biti, za turno smuko namreč. Ampak tako kot vedno – zaupam vsem matematičnim simulacijam, ki jih uporabljajo vremenoslovci. Spomnim se, da sem pred kratkim prebral, da so na ARSO instalirali najmočnejši računalnik v Sloveniji namenjen predvsem matematičnim simulacijam vremena. Potem pa že menda vedo.

Zjutraj preverim telefon, če je slučajno kak SMS, ki bi karkoli odpovedoval. Ni – na srečo. Dežuje ne več, vreme pa je še vedno turobno. Pospravim opremo v avto in se odpeljem. Dobiva se točno – kot vedno. Preložim opremo in se presedem. Peljeva se proti Avstriji v območje Lavantinskih ali Noriških Alp, proti pogorju znanem kot največjem nahajališču litija v Evropi. In se pogovarjava, zakaj so v Sloveniji ob rednem delavniku tako polne ceste. Ko prečkava mejni prehod se stanje na cesti spremeni. Cesta je prazna – samo tu in tam kak avto. Zanimivo. Le kaj počno Avstrijci. Verjetno delajo – ha ha.

Zime v nižinah ni, zato se midva peljeva k njej višje – tam, kjer je njeno kraljestvo. Dobro, da nisva prezgodna, na cesti srečava snežni plug, ki se vrača proti dolini. Cesta je urejena vzorno. Parkirni prostor je še bolj zaspan. Očiščenega je samo manjši del, delavci se trudijo, da bo kmalu čist.

Oprema roma iz avta v sneg. Preveriva, če imava vse – lopato, sondo, žolno, tudi GPS če naju preseneti megla, … Vse je na mestu. Preklopiva smuči na hojo in začneva v dobrih deset centimetrih novega snega vleči »špuro«. Vreme je OK, piha ne, temperatura je – vredu. Vzpenjava se. Idilo malo motijo naprave »potegavščin« a kmalu zapustiva kontaminirano področje in zareževa v neomadeževano naravo. Višinci se nabirajo, daljinci tudi. GPS kaže že skoraj 2000 m, a sledi vmesni spust. Kar malo mi je žal teh dobrih 150 m, ki jih dam. Ampak – užitek je v poti, ne v končnem cilju. Spet preklopiva smuči v hojo in spet pridobivava višince. Vreme je prijazno, občasno megleno. Sonce je samo včasih v sledeh.

Še vedno sva sama v širnih belih pobočjih, mestoma obarvanih rdeče s saharskim peskom. Prideva na enega izmed vmesnih vrhov. GPS kaže 1990m. Nove snežne odeje je že več kot dvajset centimetrov in še vedno vlečeva »špuro«. Skozi občasno razpihano meglo se kot prikazen kaže najin cilj Grosser Speikkogel (2140 m). Ni še čisto blizu. Megla je na trenutke gosta, da se vidijo samo konice smuči. A potem se spet razkadi in navidezna črta, pot, ki sva si jo sproti zamislila dobiva spet kontrastno linijo. Bližava se – samo še zadnji strmejši vzpon. Smuči se ugrezajo, prej običajna naklonina se postavlja bolj in bolj pokonci. Tik pod vršnim delom je velika opast. Pogovarjava se, kako bi jo obšla. Pod nama je dokaj strmo pobočje z žlebom, prečenje do skal v desno bi bilo brez cepinov preveč riskantno, pa tudi prehod preko njih v teh razmerah vprašljiv. Neke pametne rešitve ni na vidiku. Sva tik pod ciljem. Čakam lučaj vstran na pobočju, med tem ko on poizkuša preboj proti robu. Vrh nama je pred nosom, samo deset višincev naju loči do najvišje točke te gore. Najprej na smučeh, kasneje zaradi vse večje naklonine nadaljuje peš, a se mu precej ugreza. Sprva do kolena, zadnjih nekaj metrov že skoraj do riti. Razmere so kar naenkrat precej drugačne. Novozapadli sneg je čuden in tik nad glavo čaka na vožnjo v dolino dobro rejena dolga opast. Je vredno raskirati? Po premisleku se odločiva in teh nekaj višinskih metrov pod vrhom obrneva. Saj sva naredila kar je bilo v planu, in če je najin cilj priti do avta na svojih nogah, potem bo takšna odločitev primerna.

Tudi v sestopu sva še vedno sama. Na varnem sedelcu si privoščiva čaj in nekaj grižljajev, pripraviva se za vrnitev. Malo nižje naju čaka pobočje, ki bi pričaralo še več smučarskega užitka, če bi bila temeratura malo nižja. A nekaj smučanja pa vseeno je. Pred koncem naju čaka še malo vzpona. Ampak vsak vzpon pomeni tudi to, da mu sledi spust - in ta naju pripelje nazaj do sedla Weinebene. Za nama je prijeten dan. Tehnika pokaže, da sva v dobrih štirih urah premagala 16,6 km poti in nadelala okoli 1260 višinskih metrov, +30 v.m. do vršne opasti, brez GPS-a. Turo zaključiva v prijetnem lokalu, kjer popijeva zasluženo pijačo. Dan se poslavlja. Posloviva se tudi midva z načrti za naslednji teden.

Emil M. / ŠAO