V sredo smo šli mal pogledat v bližnje plezališče, a od plezanja tam ni bilo nič. Iz stene so viseli v grozdih,
verjetno kakšna šola, zato se odpeljemo naprej v drugo, njim novo plezališče. Prvo vprašanje je bilo "a gremo najprej
večraztežajno smer in potem športne?". Nihče ni imel pripomb, kar se je kasneje, zvečer izkazalo za smiselno odločitev.
Suzana in Miha sta plezala za nami, sam pa sem bil blažen med ženami ... Pri spustu na vrhu smo skoraj spet žrebali,
katera bo šla prva čez steno, no in potem smo se vedarle dogovorili, da sem zadnji če želita da bo vse ok.
Spodaj je bilo potrebno počakat še na spust druge naveze, nato se zapodimo v športne smeri. Vsakdo v vodstvu, nič
šlepanja po vrvi, tako je prav. Čas je bežal, "še eno bom ..." je komentirala moje priganjanje glede bližajoče se
teme. Ko bi le, a na koncu je za dlako zmanjkalo svetlobe in preostalo ni nič drugega, kot da se odpravimo domov.
MK
