Jalovški OZEBNIK, 2400 m, 5.dec.2015

OPTIČNA PREVARA

Za vikend bo treba spet nekam na sneg, to je bila misel, ki se mi je že ves teden podila po glavi. Samo še vremenarje počakamo, da se izjasnijo, kakšne razmere nas čakajo. V petek popoldne je že bilo kristalno jasno, da bodo turne smuči ta vikend ostale doma, saj je odjuga zadnje dni pobrala skoraj ves sneg po planotah, primernih za začetniško smuko. Morda pa bo le dovolj snega za kakšen višji vrh ali celo grapo.

Z Mijotom spet zaman iščeva družbo in vabiva prijatelje. Pa sva spet pri istem vprašanju, bova ponovno sama gazila sneg? Le od kod ta čuden občutek, da se naju zadnje čase vsi izogibajo. Ah, verjetno jim le ni do zgodnjega vstajanja in celodnevnega kolovratenja čez drn in strn. Pač veliko raje na soboto počivajo in si nabirajo moči za kakšne druge podvige.

Še približno določiva koordinate, greva na Gorenjsko. Seveda bo treba vstati dovolj zgodaj in začeti še po temi, takrat bi naj bil sneg še dovolj trd in temperature po možnosti še pod ničlo. Med vožnjo je potekala debata, ali naj raje izbereva lažjo pohodno turo čez Mojstrovke, Prisojnik ali probava kaj kondicijsko bolj adrenalinskega, na primer Jalovec, oziroma njegov ozebnik. Ni dvoma, to bo veliko bolj privlačna destinacija in večji izziv, če bodo le razmere taprave? Še v temi parkirava pri Planiški velikanki in štartava proti domu v Tamarju. Odločiva se, da bova hodila s čim manj opreme in odvečne teže, ki bi naju le zavirala. Ko bova pod ozebnikom, pa se lahko dokončno odločiva, ali bi se bilo bolj pametno sprehoditi samo do Kotovega sedla in pred bivakom malo počiti in posončkati.

Ko se začne daniti za gorami, sva že v zgornjem delu ene najlepših ledeniških dolin pri nas. Sončni vzhod ostane skrit nekje za vrhovi nad dolgo dolino in jutranja zarja obsije le vrh sten Jalovca, ki zažari visoko nad nama. Občasno, skoraj v enakih časovnih razmakih se levo, v stenah pod Mojstrovkami in Travnikom (2378 m) prožijo manjši a dokaj hrupni podori. Snega ni, torej gre »samo« za skale. Upava, da se nama v ozebniku ne bo potrebno ubadati še s tem. »Tle dol smo pa prejšnjo zimo smučali, ko je bilo še dovolj snega, da so bili vsi balvani zaliti«, se spominja Mijo. Ogledujeva si ozebnik in vrh Jalovca, kajti če je na njegovi veliki poševni strehi bela kapa, se ob tako visokih temperaturah ni varno muditi pod stenami, saj sneg s police slej ko prej zgrmi čez ostenje naravnost v ozek ozebnik. Takrat ti verjetno tudi čelada na glavi nič ne pomaga. Od daleč izgleda ozebnik čisto nedolžen in neznaten, sramežljivo skrit med stenami. Verjetno bo pravi obraz pokazal šele čisto od blizu, ko bova že zabredla vanj. Razmere so bile dokaj vprašljive, pičla snežna odeja, pogosto mehak sneg pa se je vdiral in oteževal vzpon. Počasi sva utirala pot - gazila do stene Jalovca, kjer naju pozdravi rdeč kažipot proti Kotovemu sedlu. Zdaj imava še zadnjo šanso, da jo pobriševa na toplo sončno stran. Ob tem se sprašujem, zakaj le se ozebnik imenuje ozebnik!? Toda izziv je premočan, ozebnik naju privlači, kot muhe na med. S pogledi skušava oceniti debelino snežne odeje, uporabnost snega in dolžino grape do izhoda na greben. In prav to zadnje se kasneje izkaže za najbolj nenatančno. Od tu naprej gre zares, dereze, cepin in čelada so že na mestu, pod jakno si zatlačim rezervne rokavice, da bodo na toplem in varnem za primer hudega mraza. Plazovne žolne so že nekaj časa vključene na oddajo, tudi lopata in sonda sta v rukzaku, čeprav po grobi oceni, ob takšnem pomanjkanju snega naj nebi bilo večje nevarnosti za plazove. Da te bom lahko izkopal, preden mi izdihneš pod snegom, se smeji Mijo. Nikdar ne veš, kje in kdaj te gora preseneti!

V spodnji tretini so bile razmere dokaj idealne in vzpon je potekal tekoče in brez problemov, nakar so se težave začele stopnjevati skupaj z naklonino. Teren se je spreminjal z vsakim metrom in nama pokazal prav vse možne variante, od pomrznjenega do kložastega snega, nevarne prehode čez napihan in premehak sneg za varen vzpon in zabijanje cepinov. Zato sva večinoma napredovala v pokončnejšem svetu tik ob strani žleba. V vršnem delu, kjer se ozebnik zoži, pa je postalo vse skupaj že na meji obvladljivega, z ledom oblite drobne skale in nevarni kupi zdrobljenega in pomrznjenega kamenja, ki se pod težo cepina razletijo na drobne kose, pravi kamnolom. Tako sva iskala varne prehode iz ledenega labirinta, probala tudi dry-tooling na minskem polju, kar z enim cepinom ni bilo enostavno. Kako prav bi nama zdaj prišla oprema, ki sva jo zaradi varčevanja s težo pustila v avtu, kakšna vponka in par deset metrov vrvi. Le zakaj hudiča nisva prej pomislila na vse možne varijante, a na teden dni stari fotki od daleč, je izgledal še kar uporabno zalit. Končno sva nekako zlezla čez najbolj začinjen skok. Še zadnji strm prehod s pudingastim snegom naju je ločeval do roba in ozebnik je bil pod nama. Izstopila sva v levo proti ošiljeni Goličici. Na srečo so opasti že zdavnaj popadale dol. Na vrhu naju končno obsije sonce, ki se je ves čas skrivalo za ostenji in pogled se odpre na drugo, jugovzhodno stran proti dolini Zadnje Trente in vrhovom zadaj. Sprašujeva se, kateri je tisti daleč na obzorju, Bavški Grintavec ali kaj drugega? In tale čisto blizu naju in obsijan s soncem, Goličica ali Veliki Ozebnik? Hiter čeking po karti in odgovor je jasen, taprvi bo pravi.

Ob pogledu navzdol v ozebnik se ti zvrti in zaledeni kri po žilah, sva res prilezla tukaj gor? Še večji podvig pa bo sestop po istem terenu. Začudena opaziva napol zalite obrise sledi v pobočju, ki izstopijo iz grape malo bolj desno od najine smeri. Lejga pjeba, kam je pa tale šel? Verjetno naprej na Jalovec in po drugi strani nazaj dol v Tamar. Pogled na uro pove, da sva porabila za vzpon skozi ozebnik debeli dve uri. Na hitro pomalicava, da vsaj malo nafilava baterije in se pripraviva za povratek, saj čez greben in naravnost dol v ozebnik brije mrzel veter. Počasi in previdno sestopava po že nadelanih stopinjah. Ker že poznava teren, gre skoraj lažje, kot navzgor. Le tapravi prehod čez tisti skalni skok morava natrofit, brez da komu zdrsne, in na osrednjem delu se je treba držati tik ob levi steni, saj je po sredini sneg premehak in bi bilo prenevarno.

Končno sva spet ob vznožju Jalovca in izven nevarnosti, lahko si oddahneva in odloživa opremo. Tale ozebnik nama je pa dal gorkega vina piti! Veliko srečo sva imela, da v danih razmerah nisva odletela v dolino ali dobila na glavo kake pošiljke kamenja iz prepadnih sten.

Medtem ko se počasi sestavljava skupaj, pride iz Kotovega Sedla mimo pet navitih mladeničev v popolni bojni opremi. Povejo, da so prejšnjo noč prespali v bivaku, kjer da je še kar udobno, ter se zjutraj povzpeli na Jalovec. Še preden se midva spakirava in podloživa za nadaljni sestop v dolino, že odvihrajo naprej. Tile so pa na Duracel baterije. Midva pa lepo počas kot penzionisti, nikamor več se nama ne mudi, današnjo normo sva že izpolnila. Lučke so itak obvezni del opreme, do koče pa ne bo več večjih nevarnosti, razen če srečava lačnega medveda. Spustila se je noč in mraz je pritisnil, da se je delalo debelo ivje po vejah, kot sredi najhujše zime, ki je ta dan nisva ugledala. Pot se je vlekla, kot jara kača, ni in ni je bilo konec. V koči pa prijetno in živahno, seveda do sem zaidejo tudi tisti domačini, ki niso ravno planinci po duši in se jim najini doživljaji zdijo čudni in neverjetni. Vroč čaj, da se odtajava in krožnik gobove župce prav paše. Do avta imava še slabo uro hoje po drsalnici zaledenele ceste.

To pa je bila tura, ki ti še dolgo da misliti. Po prespani noči je seveda najpomembnejša naloga pregledati fotke, predelati podatke in prešteti višince. Mijo po zapisu GPS sledi izračuna, da sva se hudo nahodila, v osmih urah vzpona ter šest urah sestopa, utirala pot - gazila gor in dol kar 21,6 km, opravila z 1450 višinci, ozebnik pa naj bi po višini meril nekaj čez 300 m in po dolžini verjetno več kot 400 m, s povprečno naklonino 50 stopinj, v zadnjem skoku pa še dosti več. V takšnih razmerah, ko je snega komaj za vzorec, verjetno dober zalogaj za vsakega alpinista, kaj šele začetnika.

Ker pa hočeva sebi in drugim dokazati, da še nisva za odstrel, jo naslednji dan odkuriva na plezarijo v prijetno topli in suhi Wolfsberg, kjer po prigovarjanju poskusim napeljati svojo prvo 6a+. Snega imava za ta vikend dovolj. Bova vsaj vedela, zakaj bolijo mišice. Občutek in užitek je popoln!

Karmen Perme
Foto: K&M