|
Črni Vrh, 1543 m - Velika Kopa, 1541 m in nazaj; 14. feb. 2014
|
Opojna belina in natrpan urnik Bližal se je konec tedna, lepa vremenska napoved, spet se je porodila želja po snegu. Vsak dan se je nekaj dogajalo, iz četrtka na petek sem prispel iz tujine okoli polnoči in Emilove uvidevne besede "utrujen boš od plezanja, greva raje drugič na turne", me niso iztirile. Kljub temu, da sem imel vstajanje in neko obveznost to jutro že ob pol peti, je bil moj odgovor nekako v stilu "... še kaj hujšega smo dali skozi, kot pa te tri ure in pol spanja". Za popoldanske obveznosti je bila vsa oprema in drug nahrbtnik že pripravljena, teh nekaj dopoldanskih ur bi bil greh zapraviti v napol turobni dolini. Pa sva šla, ko se je zdanilo. Sprva je bil v planu nek drug cilj, nekaj za vzdrževanje kondicije, za užitke. A pomanjkanje snega tam, pa žledolom so naju odvrnili, v visokogorju pa zaradi nepredelanega snega in nevarnosti itak ta trenutek ni kaj iskati. Zato je šel izbor v smeri primernejšega in predvsem pred plazovi varnega terena. Novozapadlega snega je bilo na izhodišču pri Domu pod Veliko Kopo med osem in petnajst centimetri, pod njim pa nekoliko trša podlaga, ravno pravšnja da se smučem ni prediralo. V nekaj minutah sva bila na vrhu otroške proge kjer so končale sledi teptalca, ki je to jutro pripravil progo za mlade tekmovalce. In potem sva bila daleč naokoli edina in sama v še neokrnjeni snežni odeji, vstran od direndaja in trušča urejenih smučišč. Smreke okrašene kot v pravi zimi, razpotegnjeni oblaki na nebu, Kamniško Savinjske Alpe občasno zavite v neprodušne sive oblake, ki jih je veter preganjal sem ter tja, Koralpe ki so kraljevale na severu povsem odete v snežno bel zimski plašč brez ene meglice in nekje daleč na obzorju prava modrina neba s prameni lesketajoče se svetlobe, so pričarali tisto pravo vzdušje. Danes bi bila napaka ostati doma. Bilo je skoraj tako kot v raju če nebi povsem temna foto stekla očal opozarjala na drugo plat raja, visoko koncentracijo nevidne UV svetlobe. V slabi uri sva prispela na mestoma spihan kopast vrh Črnega Vrha, se skrila pred SV vetrom v zavetje okrašenih smrek in si privoščila topel čaj in grižljaj ali dva. V povratku, navzdol ni ne vem kako šlo, a tudi neke hude naklonine ni bilo. Sicer pa, tura je bila namenjena kondiciji in ne počivanju. Iz izhodišča sva kasneje nadaljevana na zahod po nekoliko bolj strmem terenu in naprej ob nekdanji vlečnici, si ogledala energetske točke na Veliki Kopi in se po devetih kilometrih in kakšnih štiristo višincih preko grbin velike razbrazdane njive (nepoteptanega smučišča) vrnila do jeklenih konjičkov. Kljub natrpanemu urniku se je vse poklopilo in petek je bil zaključen spet na plezalni steni, tokrat z novimi tečajniki letošnje alipnistične šole.
|
|
