Prečenje Karavank, Cjajnik - Košutnikov turn, 2136 m; 19. julij 2014

Kondicijska tura ...

V začetku tedna pride po elektronski pošti povabilo PD Velenje za sobotno turo v Karavanke. Za ferato na Cjajnik (D) sva že slišala, vendar nikoli nisva bila v tistem koncu. Zato sva na hribovskem portalu preverila, kakšna je ta plezalna pot. Opala, izjemno zahtevna, najtežja v celotnih Karavankah, na ozemlju Slovenije tako zahtevnih plezalnih poti ne bomo našli, ter podobni opisi so v naju nasadili kanček dvoma, kajti izkušenj s feratami nimava veliko. Ampak sva si rekla, če sva zaključila alpinistično šolo, precej plezala po plezališčih in nekaj tudi v stenah, če nimava strahu pred višino, tudi s kondicijo sva prijatelja, ni hudič da tega ne bova zmogla. Ko je tudi Mijo ocenil, da je tura primerna za naju, ni bilo več pomislekov.

Čas do sobote je hitro minil, še hitreje pa je bila ura tri zjutraj, ko je bilo potrebno vstati. Do štirih se nas je zbralo vseh enajst udeležencev in odpeljali smo se proti avstrijski Koroški. Po prihodu na kočo pod Košuto, smo si oprtali polne nahrbtnike in veselo zagrizli v hrib, cilju nasproti. Ker smo iz Avstrije dobili informacijo, da je v škribini za Cjajnikom še veliko snega in da ni prehodna, smo s seboj vzeli tudi cepine in dereze z namenom, da problem rešimo po alpinistično. Kot se je kasneje izkazalo je bila zimska oprema le dodatna obtežitev, namenjena nabiranju kondicije.

Po uri ogrevanja po melišču smo prispeli pod steno, se ustrezno opremili in se lotili plezanja. Ferata je vseskozi dobro varovana, ponekod so dodatne skobe, stopov pa je malo. Zato je potrebno uporabljati predvsem roke, še posebej v strmih navpičnih skokih, ki se izmenoma pojavljajo. Za lažje premagovanje so zato nekateri udeleženci na noge nataknili plezalnike. Za nagrado za ves trud pri vzpenjanju so se odpirali čudoviti razgledi na avstrijsko Koroško. Po slabih dveh urah smo prispeli do ključnega mesta, 30 m navpičnega stolpa Cjajnika, kjer se je potrebno malo bolj potruditi da zlezeš na vrh. Po fotografiranju ob orjaški vponki smo nadaljevali naprej, prestopili širšo razpoko na vrhu in se po skoraj navpični steni spustili s stolpa do škrbine. Tu smo že skoraj namestili dereze, potem pa ugotovili, da snega ni. Od tam smo se povzpeli na greben Košute (Užnik), po katerem nas je deloma izpostavljena pot, s čudovitimi razgledi na obe strani Karavank, po uri in pol hoje pripeljala do Košutnikovega turna (2136 m), najvišje točke naše ture.

Po počitku in zasluženi malici smo se spustili na greben do vstopa v ferato ÖTK Steig, in začeli z našim sestopom v Avstrijo. Kmalu smo prišli do visečega mostu razpetega preko široke škrbine, ki je bil za nekatere največji izziv na naši turi. Eden po eden smo se po lesenih prečkah vpetimi med jeklenicami, spravili čez majav most. Tako polni adrenalina smo se za tem spustili še zadnjih nekaj deset metrov do melišča in nadaljevali prašni kot mlinarji proti koči. Po dobrih devetih urah, skoraj desetih kilometrih poti in okoli 1600 višincih smo bili spet na ravnih tleh. Nazdravili smo in hladna osvežitev je stekla po grlih. V prijetni debati (analizi) smo strnili naše izjemne vtise in občutke, ki smo jih doživeli na poti. Lahko zatrdim, da je tura vse navdušila in izpolnila vsa naša pričakovanja.

Boštjan in Irena
Foto: Karmen, Irena, Boštjan

-

OPOZORILO: obvezna je uporaba opreme za samovarovanje. Plezalne rokavice in plezalniki bodo tu prišli na svoj račun. Za počivanja v pokončni steni bo prav prišla tretja popkovina. ZPP je primerna samo za izkušene odrasle gornike, brez strahu pred višino. Po težavnostni stopnji spada (kljub številnim skobam) med zelo zahtevne. Previdno in premišljeno vanjo!