Kozjek 748 m - 8. avgust 2014

Še ena runda

V petek dopoldan se je najavil Jure, za soplezalca je ponovno vskočil Matjaž, saj drugih kandidatov iz vrst tečajnikov to jutro ni bilo na vidiku. Za Juretov uvod v nenavrtane smo šli najprej v nekoliko manj krušljivo grebensko smer Cik-cak. Po dveh urah plezanja in plazenja po naloženih skalah in zemlji smo stali na vrhu smeri obsijani s soncem in prijetnimi občutki. Še strm sestop, pa smo zmagali.

MK

Prva nenavrtana

Pogovarjal sem se z Janom po telefonu, debatirala sva kdaj iti plezat. "Še vsaj 4 tedne ne, zaradi operacije kolena”, je povedal. Škoda ker imam v petek dopust. Pa poklici Mijota, da še tebe pelje. In tako je tudi bilo. Pokličem in se dogovoriva za v petek. Pokličem še sošolce iz ŠAO, da je še eno mesto prosto, vendar nihče kateri še ni plezal v Kozjeku, nima časa. In tako je z nama šel Matjaž.

Mijo mi je po mailu poslal opise dveh smeri katere sem naštudiral. Prav tako sem z sošolce malce povprašal katera smer je boljša. Vsi so se strinjali, da je boljša Cik-cak. V petek zjutraj sva se z Matjažem odpravila do njega. Na hitro smo se dogovorili, da plezamo Cik-cak, saj je Zahodni greben precej krušljiv. Parkiramo avto in se odpravimo v smeri stene. Vstop sem moral najti sam kot vsi ostali predhodniki. Ni bilo enostavno, saj je več podobnih zajed na začetku. Mijo pomaga katera je prava in tako pričnemo s pripravami na plezanje. Nisem imel te “sreče” da bi pač poskusil in mogoče zalutal, ampak mislim, da me v prihodnosti tudi to še čaka. Dogovorimo se, da prvi pleza Matjaž, ker že pozna smer, jaz pa pripravim sidrišče in začnemo. Matjaž gre po zajedici in izgine za robom stene. Vrv mu podajam bolj ko ne na pamet po občutku - seveda glede na lok. Vmes še Mijo spleza za njim, meni pa pusti walkie talkie, kar zelo pomaga pri komunikaciji. Tako ostanem sam in komaj čakam ukaz podri varovanje, saj me muči radovednost kaj je za zajedo. Sledi ukaz varujem in jaz plezam... Ker sem na varovališču stal na zemlji, je na pogled enostavna zajeda postala že kar zanimiva. Poleg tega še veliko majavih kamnov. Še dobro da nisem v vodstvu, sem si mislil. Priplezam do Matjaža se vpnem in sedaj jaz naprej v vodstvo. Zanimivo kako ti lahko enostavna smer da razmišljati – spet zemlja, majavi kamni in v vodstvu. Mijo za mano nadzira in svetuje, vpraša pa kam sedaj, kje gre smer. Vzamem skico in gledam, nisem si mislil da smo že tako daleč. Tja čez bo treba. Mijo me popravi in usmeri na greben. Tu smer postane lahka za plezat. Vmesna varovala in sidrišča naredim okoli dreves, skala je trdna, razgled je lep... in tako do solnic. Sledila je debata in potem sestop.

Smer je bila relativno enostavna za plezat. Ni mi podala kakšnih posebnih plezalskih dosežkov, v stilu preplezal sem petko v vodstvu, katere bi radi nizali začetniki. Dala mi je pa veliko več. Ni niti malo enostavno najti vstop, se držati prave smeri in najti sestop in to na enostavni plezalni smeri, kaj šele na zahtevni, prepadni, kjer še psiha naredi svoje. Ugotovil sem, da za petko v vodstvu potrebujem še veliko preplezanih kilometrov z izkušenimi plezalci. Ne navrtane stene z več raztežajnimi smermi postrežejo z ogromno neznankami, katere lahko hitro postanejo nerešljive uganke.

Mijo hvala za to pomembno izkušnjo.

Jure Premelč
Foto: MK

Plezali smo: Kozjek, Cik-cak V-/IV,III,II, 120 m;