Kozjek 748 m - 2. avgust 2014

Jutranji klic

V nedeljo smo se (alpinistična ekipa) vrnili iz pohodniške ture, naredili analizo in se odšli pripravljat na nov delovni teden. Zvečer so se začeli nabirati nevihtni oblaki, grmelo je in bliskalo. Ves žalosten sem tarnal, da naslednji dan spet ne bo plezarije, ker bo ponoči sigurno vlivalo kot iz škafa.

Zgodaj zjutraj, ko sem odšel preveriti vreme je bilo še vedno oblačno in megla da bi jo lahko rezal. Nejevoljen sem se ulegel nazaj in si brundal: klinc pa tak dopust. Ko me je zbudila budilka sem ob pogledu skozi okno ugotovil, da se je naredilo prekrasno jutro. Hitro napišem SMS, če je možnost za kakšen vzpon, malce nejevoljen ker tega že nisem zvečer naredil. Še sem se pretegoval v postelji, ko me že Mijo kliče in pade odločitev: "pridi čim prej!"

Vse je letelo po zraku, nisem se utegnil obriti, jedel sem v avtu in samo prosil, da nisem kakšen kos opreme pozabil doma.

Ko sem naložil inštruktorja, je kar v avtu padla odločitev, da greva v krajšo smer Cik-cak v Kozjek, saj za v visokogorje vremenske razmere nikakor niso primerne. Seveda priprave na vzpon ni bilo, zato sem dobil list z opisom in skico smeri kar na parkirišču.

Sproti sem bral in že sva šla. Dokaj uspešno mi je uspelo naju pripeljat do vstopa. Hitro sva se opremila in čeprav sva se prej dogovorila, da bom ves čas plezal v vodstvu, se je Mijo odločil, da bo prvi raztežaj vodil on, kar je bilo dobro, saj sem za test moral narediti sidrišče in pripraviti varovanje. Dobil sem PMR postajo in »šnel kurs« kako se z njo operira.

V drugem raztežaju, ko sem jaz vlekel naprej, sem šel samo navzgor in vozil pravi cik-cak med drevesi, proti koncu sem že vlekel štrik ko bik in pri varovanju je bilo še težje. Tako sem bil zagnan, da sem cca 20 m lepega grebena kar obšel. Mijo tu ni želel za mano in je spremenil potek smeri po svoje, jaz pa sem moral zlezti nazaj dol do njega. Dobil sem nekaj hitrih napotkov, kaj sem ga biksal v prvem samostojnem raztežaju. V nadaljevanju sem poskušal upoštevati nasvete in šlo je lažje, čeprav čisto brez manjših grehov ni bilo. Med skalami je bila mokra trava in zemlja, tako da sem si hitro zapacal plezalnike, kar je na skalah zadevo naredilo zanimivejšo, saj na trenutke sploh niso grabili. Pri pobiranju vrvi sem bil tako zagnan, da me je moral večkrat opomniti naj ga ne vlečem navzgor.

Med sestopom je bilo potrebno biti še posebej pazljiv, saj se je kamenje kar kotalilo in tudi zemlja je bila vlažna. Obiti je bilo potrebno vertikalno skalovje, saj ni bilo načrtovano spuščanje po vrvi.

Pri analizi sva ponovno ugotovila, da je samo plezanje le del celotnega podviga, saj je zelo pomembna priprava, dostop, orientacija v smeri in seveda sestop za uspešno ter varno izvedbo ture. Seveda brez pripomb ni bilo in z veliko željo jih želim čim prej odpraviti, saj kot pravi pregovor: Vaja dela mojstra, mojster pa vaje.

Matjaž Es
Foto: MK

Plezala sva: Kozjek, Cik-cak V-/IV,III,II, 120 m