Turska gora - 2251 m, 31. avgust 2013

Bela piramida brez snežink

Vreme za zadnji avgustovski vikend je bilo takšno da te je kar samo vleklo v plezarijo pred prihajajočo jesenjo. Na hitro se odločimo, da gremo potipat Belo piramido in Tchadovo smer v Turski gori. Doma prej narediva pripravo na turo - nariševa skice in opise smeri in v petek proti večeru se odpravimo do Okrešlja kjer prespimo v koči ŠAO. Pred nami sta bila tam že dva člana odseka, kasneje se nam pridružita še načelnik Alen in reševalec Rok, slednji nas vpraša kaj bomo plezali in ko izve odgovor začudeno vpraša "Ali niso to zimske smeri?". Malo čez deseto uro se skipamo v postelje in zjutraj ko se je začelo daniti odrinemo proti stenam.

Hodimo v smeri Turskega žleba nakar naju Mijo vpraša če mu lahko pokaževa kje poteka današnja prva smer. Hitro v roke skice in opise in mu pokaževa kje bi po najinem naj bila današnja vzpona.

Gremo po opisih do glavne grape / žleba kjer je originalen vstop. A glej ga zlomka vstop v grapo bo sedaj po mokri in čisto gladki skali za nameček s previsnima skokoma, zgoraj. Mijotu rečem da jo tudi kot drugi v navezi ne preplezam, on se samo nasmeje in pravi bomo pa poiskali drug vstop. In res nekaj deset metrov višje je bil dosti lažji prehod, res da mestoma krušljiv ampak preplezljiv. Preko ruševja in skrotja na grebenu se prebijamo v grapo nad žlebom in nato naprej navzgor vijugamo med skalami do glavne jedi. Pod visokim kaminom naletimo na prve težave, prehoda sta možna v levi ali desni čeprav nobeden ni izgledal bogvekaj. Mijo se odloči da poizkusimo v desnem. Na strani, na varnem ven iz vpadnice naredimo sidrišče, se zavarujemo in Mijo prične plezati. Ko hoče namestiti prvo vmesno varovanje ga ni imel kam fiksirati, vse je bilo majavo ali mu je ostalo v roki. Ko je poizkušal zabiti klin so bili zvoki tako zamolkli, da je človek dobil občutek da se bo vsak čas vsula na nas vsa gmota Turske gore. Le kje je tu težavnost III, dišalo je med IV in V, teren pa povsem prhel in gnil. Potem nekako zabije klin ob strani pokončne razpadajoče se stene in se previdno spusti nazaj dol k nama. Takrat se spomnim Rokovih besed iz prejšnjega večera, ko vpraša "ali ni to zimska smer?". Blagor tistim, ki so to smer pikali pozimi, takrat je bila vsa kamnita podrtija pokrita z velikim kupom snega in prehod je bil neprimerljivo lažji. V kaminu je pihalo in smo se zelo shladili, zeblo nas je, konic prstov nismo niti čutili več. Nad Tursko goro so se vozili oblaki in na tihem sem pomislil mogoče bo začelo snežiti in nam bo narava sama pomagala narediti lažji prehod.

A tihe misli so se hitro razblinile, ko Mijo prereže tišino z odločnimi besedami "gremo v levi kamin! ". Brez nahrbtnika začne plezati in z nelagodjem pričakujem namestitev vmesnih varoval. Klin na sredi pokončnega kamina dobi po nekaj topih zvokih že višji ton, si mislim za silo bo. Naslednje varovanje naredi precej višje, pod zagozdeno skalo z gurtno na ozek rogelj skrit v edini razpoki pod previsno steno in nekaj minut kasneje že slišim odmev njegovega smeha nekje zgoraj, težav je konec. Visoko nad zabavnim delom in skladiščem kamnitih granat, ki so čakale na sprožitev tik nad izstopnim robom kamina, uredi sidrišče in prične z varovanjem. Prva gre Cvetka, sprašuje kje naj stopi in potem ji z nekaj truda uspe preplezati. Vmes mi pošlje zalogo kamnitih projektilov a se jim spretno umikam. Zadnji vstopim jaz natovorjen z dvema nahrbtnikoma in si vmes zapojem »pozimi pa rožice ne cveto«. Da, takrat bi si človek želel zime bogate s snegom a pri prehodu iz kamina me pričaka sonce in na zimo sem kaj hitro pozabil.

Z varovanjem napredujemo še dva raztežaja, do vrha smeri pa v lažjem svetu nadaljujemo nenavezani. Kmalu pridemo do veličastne piramide in se počasi, skozi krušljiv svet z vmesnimi gladkimi platami približamo vstopu v drugi raztežaj Tschadove smeri. Po razdrobljeni skali plezamo neko svojo varianto, zlezemo čez zgornje pokončnejše skoke in pod previsi zavijemo desno. Nad nami se tu in tam bohoti kak zabit klin, ki je verjetno zelo uporaben pri zimskih vzponih, nato zlezemo čez z derezami markirano gladko in poševno platko, kjer se malo povarujemo na že zabita klina. Sledi še plezalni skok in ovinek na zgornji plato nakar najde Mijo še lepši izstop iz smeri kot je v originalu in kmalu iz leve strani prilezemo na vrh Turske gore.

Sestop je sledil skozi Turski žleb, malo pred vstopom nam z vrha Rink maha Alen in vpraša če nama je bilo v redu, seveda je sledil pritrdilen odgovor. Pri sestopu ogledujem različne plezalne smeri v Turski gori in Rinkah v literaturi označene z nižjimi ocenami, ampak na pogled je izgledalo vse več od pete stopnje. V glavi se mi sesipajo lestvice težavnosti in nič mi ni bilo več jasno, Mijo se samo nasmeje in pravi da je to normalen proces, da iz različnih zornih kotov lahko neka smer izgleda različnih težavnosti ter, da je lažja smer včasih lahko tudi nekoliko začinjena in zabavna. Na misel mi pride citat dr. Lesjaka iz Slovenske smeri v Triglavski severni steni ki pravi nekako takole: "Prebral sem že veliko alpinistične literature pa še vedno plezam bolj slabo".

V koči poberemo preostanek svoje opreme, sledi še pozdrav in ogled gradnje koče GRS na Okrešlju, kjer so se s krampi, lopatami in sekirami trudili reševalci postaje Celje zaključiti dela na novem objektu. Tam srečamo poleg Alena, še Sergeja, se zapletemo v zanimiv in prisrčen pogovor. Na tem mestu lahko zapišem da so to ljudje z veliko začetnico, veseli, da tečajniki pridobljeno znanje iz alpinistične šole sedaj pilimo tudi v praksi in da njihov trud v času šolanja ni bil zaman. Dan se počasi zaključuje, sledi pozdrav, sestop do avta, večerja in pot domov.

Hvala inštruktorju za poučno in zanimivo turo.

Cvetka & Vinko Sitar
Foto in video: MK