|
Krk, Baška 22. avgust 2014
|
Plezanje nad zalivom Ker je bilo plezanje pri nas, zaradi slabih vremenskih pogojev oteženo, sva se v četrtek z Mijom dogovorila, da v Baški obiščeva Miha in Suzano. V petek sva se odpravila na pot že na vse zgodaj in jih tako skorajda prebudila. Prav tako, kot jaz sta bila tudi ona dva videti še precej zaspana. Že prejšnji večer sem poklical Mija in ga poskušal prepričati, da greva na pot pol ure kasneje z razlogom, da sem prišel pozno domov, a preden sem karkoli izgovoril me le- ta vpraša “lahko prideš še pol ure prej?” Ojej! Ne spomnim se kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstal. Za začetek dneva sva v kampu skorajda zanetila meddržavni incident, saj sva šotor postavila v “kuhinjo” madžarski družini, ki za najino početje ni imela veliko razumevanja. Po krajšem premisleku sva ugotovila, da ideja le ni bila tako dobra in kot nalašč sta isti čas prijazna Italijana nedaleč stran dovolila okupacijo njunega ozemlja, ker sta bila že v odhajanju. Po pripravi opreme jo kmalu mahnemo proti steni v smer Greben, mimo plaže in ostalih dopustnikov, ki so namesto nahrbtnikov in vrvi nosili podloge in hladilne torbe s hladno pijačo. Čeprav sem bil popolnoma trezen, res da malce zaspan, sem po poti navzgor opazil rdeče pike, ki so se počasi premikale. Najprej pomislim na premikajoče se markacije, ko pobližje pogledam, pa vidim ovce z obarvanimi riti. Očitno zato, da jih lastniki ne bi pomešali med sabo. Medtem, ko hodimo, malce kramljamo in po natisnjenih kartah primerjamo teren, da poiščemo pravi vstop v smer. Še nekaj korakov čez kamenje in robidovje, nakar smo že bili na vstopu v smer. Začeli smo si nameščati opremo in urejati sidrišča. Miha in Suzana sta plezala skupaj, jaz pa sem bil Mijov privesek. Stene so precej krušljive, vendar po moji oceni, zelo primerne za začetnike. V smereh se tako lahko ukvarjaš z manevri, brez da bi imel težave še s samo zahtevnostjo smeri. Vesel sem bil, da nam je v začetku sonce prizanašalo, saj se je uspešno skrivalo za oblaki. Pozorno sem spremljal njegove gibe in mu tako sledil do prvega vmesnega sidrišča. Malce postopam in Mijo predlaga, da vajeti vzamem v svoje roke. Nič kaj se nisem obotavljal in jo mahnil naprej. S pogledi nazaj sem opazoval njegov izraz na obrazu in tako preverjal, da vse počnem dobro. Pri varovanju drugega nisem bil prepričan, če je trenja veliko, zato sem za vsak slučaj vrv vlekel na vso moč tako, da je Mijo po postaji Suzani dejal “reci mu naj se malo umiri”. Takoj sem dojel za kaj gre. Še raztežaj in že smo bili na vrhu. Sledil je še sestop po smeri Tri leta in vstop v smer Stolp, ki je po moji skromni oceni zaradi krušljivosti in večje izpostavljenosti, gotovo podcenjen. Prav gotovo pa je bila to prava plezalna smer. V začetku smeri sem se že obotavljal in iskal primerno mesto za sidrišče. S pomočjo inštruktorja mi ga je le uspelo najti. Prvi v steno vstopi Mijo in kmalu zatem je sam s skalo komuniciral “drž, drž”. Jasno mi je bilo, da ne govori meni, pa sem vseeno izstopno vrv držal, da sem imel pomodrene členke, vrv pa se je na tem mestu gotovo stanjšala za dva milimetra. Uspešno mu je sledila Suzana, ki je na ta dan z nami praznovala svoj rojstni dan. Kaj kmalu po vstopu v smer ugotovim, da mi je skorajda vsaka tretja skala ostala v roki. Po čelu mi je začelo povzeti “bučno olje”, ki ga nisem uspel obrisati vse do vrha. Poleg tega je bila stena bolj prepadna, kot na prvi pogled. Nisem preveč razmišljal o posledicah. Osredotočen sem bil vse do vrha, medtem ko je sonce neusmiljeno pomagalo, da sem bil pošteno premočen. Na vrhu je sledil še precej zanimiv prestop prek izpostavljene škrbine,vendar se mi je v tem delu zdela skala bistveno boljša tako, da je vse potekalo kot po maslu. Po prestopu na vrh bi se bil pripravljen boriti za senco, pa so so se ovce z markacijami na riti raje same umaknile na varno, senco pa prepustile nam. Po malici, daljšem počitku in lepem razgledu, se mi je že pošteno dremalo od zgodnjega jutra in že sem zavidljivo opazoval zaliv spodaj in si želel počitka ob morju. Tudi s tekočino je bilo že bolj na tesno, ko je Mijo vprašal “katero gremo pa naslednjo”!? Ojej! sem si mislil. A nismo že končali? Vsi so bili še zagreti in nisem si dovolil, da bi bil edini, ki bi ga motilo žgoče sonce. In že jo mahnemo proti vrhu in po planoti proti sestopu in v novo, najbolj oddaljeno smer Rdeča skala. Medtem, ko smo hodili po vrhu, sem opazoval slikovito pokrajino, se vedril z mislimi o debatah izpred prejšnjih dni in razmišljal o “štantih na regrat” in “abzajlih z borovnic”. Kmalu zatem pričnemo iskati najboljši sestop in se nedolgo zatem znajdemo v smeri. Pošteno sem bil žejen. Zadnji požirek, ki mi je ostal v čutari sem vsake toliko zgolj pogledal. Na pitje nisem niti pomislil. Mijo in Miha jo mahneta naprej, jaz in Suzana pa z očesi spremljava njune previdne gibe, vstopali smo v zahtevnejšo varianto te smeri. Sonce je bilo že nekaj časa v zatonu, ko pridem na prvo vmesno sidrišče in v večjem oprimku zagledam osje gnezdo. “Ojej”, še to mi manjka, si mislim in premišljujem, kako se jim čim prej umaknem. Medtem, ko predajam opremo Miju, pogledam naprej v smer in predlagam, da grem v vodstvu. Vesel, da se strinjava, pogledam še zadnjič v osje gnezdo in si mislim naj se raje Mijo ukvarja z njimi. Veselo plezam naprej in za sabo puščam krvave štampiljke na skali, ki jih je kasneje opazil tudi Miha. Na vrhu s Suzano poskrbiva za varna sidrišča in že smo bili pri koncu našega plezanja. Naše naslednje plezanje je bilo predvideno za naslednji dan. A ker nam je vreme pošteno zagodlo in preprečilo načrte, sva se že naslednje jutro morala za Mijom odpraviti nazaj proti domu. Zaradi velike gneče odhajajočih dopustnikov, pa sem na koncu dneva imel občutek, kot da sva se pripeljala iz Nemčije.
Gabar / Baška, Gor II, 120 m; Miha & Suzana (izmenoma);
Gabar / Baška, Greben III/II-III, 130 m; Mijo & Uroš; Miha & Suzana (vsi izmenoma);
|
|
