Tabor Baška 2013 je za nami. Tokrat smo se ob morju zbrali že četrto leto. Malo smo plezali, se učili in
tudi zabavali. Jesenski tečajniki so bili prvič v nenavrtanih smereh in vsi manevri niso bili takšni kot
bi naj bili, to je razumljivo. Tabor je bil namenjen njihovim prvim korakom. Lahek teren je omogočal, da
so u miru vadili postopke, brez katerih ni moč varno plezati. Z vajo, nekaj truda ter doslednostjo bodo
dosegli nivo, ki bo omogočil samostojnost. Zato pogumno naprej!
Plezalo je osem navez. V treh dneh so opravile 47 alpinističnih vzponov, nekateri pa so se poizkušali
še v športnih smereh. Žal smo pogrešali večino lanskih pripravnikov, lahko bi se kalili v vodenju. V
nedeljo smo vsi razen dveh navez ki sta plezali, obhodili kanjon. Naredili smo 11,4 km turo z okoli 500
višinci. To je bilo svojevrstno doživetje, ne samo pohodno ampak tudi plezalno. Nekateri so bili mnenja
da morda celo bolj zahtevno kot plezanje pretekli dan. Škoda, ker nam je zmanjkalo časa za drugi kanjon.
Morda pa naslednje leto uspemo priti skozi oba.
Hvala vsem za prijetno družbo, vodjem navez za varno vodenje, vsem tečajnikom in pripravnikom za dobro voljo
in motivirano nabiranje znanja.
Na svidenje naslednje leto!
MK
Fotografije: Jernej, Milan, Matija in Mijo
Petek, 03.05.2013:
Gabar / Baška, "varianta II. Rdeča skala"; IV/II-III, 100 m; Mijo & Jernej + Bogdana;
Gabar / Baška, "Mimo votline"; III/II-III, 150 m; Mijo & Bogdana; Marjan & Jernej; (vsi izmenoma)
Gabar / Baška, "Nova"; III/II-III, 120 m; Mijo & Bogdana; Marjan & Jernej; (vsi navzdol)
Gabar / Baška, "Tri leta"; III/II-III, 150 m; Milan & Eva; Luka & Cvetka D.;
Gabar / Baška, "Mars"; III/II-III, 120 m; Milan & Eva; Luka & Cvetka D.;
Gabar / Baška, "Desna v piramidi"; III/II-III, 120 m; Milan & Eva;
Gabar / Baška, "Stolp"; III/II-III, 100 m; Milan & Eva; Luka & Cvetka D.;
Gabar / Baška, "Greben"; III/II-III, 130 m; Milan & Eva; Luka & Cvetka D.; (vsi navzdol);
Gabar / Baška, prvenstvena 1. / Piramida; III, 120 m; Luka & Cvetka D.;
Gabar / Baška, prvenstvena 2. / Piramida; III/II, 120 m; Luka & Cvetka D.;
Sobota, 04.05.2013:
Gabar / Baška, "Smer za sandale"; III/II-III, 120 m; Milan & Cvetka (izmenoma);
Gabar / Baška, "Mimo votline"; III/II-III, 150 m; Milan & Cvetka; Marjan & Robi; Matija & Maja; Matej & Vinko; (vsi izmenoma)
Gabar / Baška, "Gor"; II, 120 m; Milan & Cvetka (izmenoma); Matej & Vinko (navzdol);
Gabar / Baška, "Stolp"; III/II-III, 100 m; Milan & Cvetka; Matej & Vinko;
Gabar / Baška, "Tri leta"; III/II-III, 150 m; Mijo & Petra; Marjan & Robi; Jernej & Urban; Bogdana & Špela; (vsi izmenoma)
Gabar / Baška, "Mars"; III/II-III, 120 m; Mijo & Petra; Jernej & Urban; Bogdana & Špela; (vsi navzdol)
Gabar / Baška, "Desna v piramidi"; III/II-III, 120 m; Mijo & Petra; Jernej & Urban; Bogdana & Špela; (vsi izmenoma)
Gabar / Baška, "Leva v piramidi"; III/II-III, 120 m; Mijo & Petra; Jernej & Urban; Bogdana & Špela; (vsi navzdol)
Gabar / Baška, "Greben"; III/II-III, 130 m; Sergej & Nina; Marjan & Robi (navzdol);
Gabar / Baška, "Nova"; III/II-III, 120 m; Marjan & Robi; Matej & Vinko; (vsi izmenoma)
Gabar / Baška, "Dol"; II, 120 m; Matija & Maja (navzdol);
Gabar / Baška, "desni vstop, Rdeča skala"; IV/II-III, 100 m; Matija & Maja;
Nedelja, 05.05.2013:
Gabar / Baška, "Stolp"; III/II-III, 100 m; Matija & Maja;
Gabar / Baška, "Mars"; III/II-III, 120 m; Vinko & Matej (izmenoma);
Gabar / Baška, "Tri leta"; III/II-III, 150 m; Vinko & Matej (izmenoma);
"PRVE IZKUŠNJE"
Ko smo jesenski tečajniki zaključili z alpinistično šolo v Šaleškem alpinističnem odseku (ŠAO), smo kot
ponosni a še vedno sveži zelenci, takoj dobili priložnost plezanja na Krku, kjer se že nekaj let
organizira plezalni tabor v okviru Planinskega društva Velenje v sodelovanju s ŠAO. Lahke alpinistične
smeri nad Baško so primerne za začetnike, kot tudi za bolj izkušene plezalce.
Zbor udeležencev je bil v petek zvečer, smo pa nekateri prišli že prej in tako najprej »poizkušali« športne
smeri v Portafortuni, malo za ogrevanje na prihajajoči plezalni vikend. Po obilni večerji smo tečajniki
žrebali vsak svojega vodečega, ki je bil naslednji dan naš »varuh«, pa tudi učitelj. Skupaj smo pregledali
skice smeri in se pogovorili o podrobnostih za naslednji dan. Ali bo to Tri leta, Mars, Leva v piramidi, Rdeča
skala, Greben? Spoštovanje pa je že kar takoj dobil majhen Stolp, saj so vsi razlagali o skrivnostni škrbini
na vrhu.
Tako smo v soboto zjutraj najprej napolnili želodce, nabasali nahrbtnike z opremo in jo mahnili proti skalam.
Sonce je že na polno pripekalo, tako nam je postalo vroče že po prvih korakih. Najprej smo morali priti do
izhodišč oz. do sten. To pa je pomenilo najti prehode, ki pa niso markirani, kot smo vajeni iz pohodnih poti
v hribih. In že se je začela naša prva lekcija, imenovana orientacija. Naveze (8 nas je bilo) smo se
razdelile po sektorjih. Družbo so nam delale le ovce, večinoma »mame z otroki« (le kje so se skrivali »atiji«?).
Kdo bi pa sicer hodil v taki vročini v hribe ...
Z mojim vodečim sva plezala ob družbi še dveh navez. Začeli smo s smerjo Tri leta in takoj smo začeli v
praksi uporabljati znanje, ki smo ga pridobili v alpinistični šoli. V živo smo se soočili s postavljanji sidrišč,
zabijanjem klinov, varovanjem v naravni ne navrtani steni, z nameščanjem različnih vmesnih varoval ipd. V
lažjih raztežajih smo se tečajniki preizkusili tudi v vlogi vodečega. Nekateri smo v skali prvič izkusili plezanje
v vodstvu. V primerjavi z vajami na umenti steni, je v skali čisto drugače, saj so možnosti, pa tudi nevarnosti
dosti večje. Ne počutiš se več tako varnega in tako brez skrbi, čeprav se zanašaš na varujočega. Začenjaš se
zavedati, da ne boš vedno samo voden in da boš enkrat moral "shoditi" in tudi ti koga voditi. Stvar, o kateri
prej ne razmišljaš toliko, je prav gotovo orientacija, saj smeri niso markirane in jih je težje slediti.
Mimogrede lahko zaideš v zgrešeno smer, če ne uporabljaš skice in upoštevaš značilnosti terena.
Po prvi preplezani smeri smo se na vrhu malo spočili, se okrepčali, se poslikali in uživali v razgledih na morje.
Potem smo prečili melišče za Stolpom in začeli s plezanjem navzdol po smeri Mars, kjer smo morali biti zelo pazljivi.
Tudi na to, da nismo nehote sprožili kakšno skalo ali kamen, saj je bil teren krušljiv. Spust smo nadaljevali
do vstopa v novo smer, imenovano Desno piramido. Ta smer je bila bolj strma, pa tudi bolj grebenska kot prejšnja,
a smo jo brez težav splezali. Pri plezanu navzdol po smeri Leva v Piramidi smo si prvič lahko ogledali Stolp od
strani in njegovo zevajočo škrbino ter se spraševali ,,kako za vraga pridem tam čez?''. Bolj kot smo se spuščali,
bolj je vročina pripekala, bolj smo razmišljali o ohladitvi v morju. Ob povratku v dolino, smo jo nekateri res
mahnili na plažo in se ohladili v hladnem morju.
Počasi so se začeli vračati tudi ostali. Najbolj nasmejani in zadovoljni pa so bili tisti, ki so osvojili Stolp.
Vsi so navdušeno razlagali o že slavni škrbini in kako so jo »premagali«. Sledila je večerja in analiza minulega
dne ter plan za naslednji dan. Tečajniki smo bili navdušeni, vodeči pa so nas opozarjali na naše pomanjkljivosti
in nam dajali napotke za v prihodnje. Vsi smo že razmišljali, kako bomo naslednji dan plezali še druge smeri. Potem
je padla ideja, da lahko imamo tudi pohodniški dan in si ogledamo kanjon (Polacovica), za kar se nas je odločila
kar večina.
Naslednje jutro smo eni tako krenili proti kanjonu, drugi pa so šli plezat. Najprej smo se sprehodili čez Baško in
krenili v »hribe«. Korak je bil precej lažji od prejšnjega dne, saj nismo imeli s sabo toliko opreme kot prejšnji dan,
pa še bolj oblačno je bilo, tako da nam ni bilo prevroče.
V kanjonu smo lahko najprej opazili barvitost skal. Ko smo jih še potipali, smo opazili tudi kako gladke so v primerjavi
s skalami, kjer smo plezali prejšnji dan. Je pa ta zanimivi kanjon postajal čedalje bolj ozek in pokončen, saj smo vsake
toliko časa morali kaj preplezati. Posebej zadnja stena je mene še posebej namučila. V kanjonu smo bili spet skoraj edini,
samo naše dobre znanke ovce so nas občasno spremljale v skalah nad nami. Ko smo prišli do vrha kanjona, smo imeli kratko
pavzo, vendar smo morali kaj hitro nazaj, saj se je vreme nekam »kislo držalo«. Tako nam ni ostalo časa, da bi si
pogledali še drugi manjši kanjon. »Bo treba še enkrat drugič priti« smo si rekli, saj smo bili nad videnim res navdušeni.
Zadnje dejanje je bilo še skupno kosilo in komentiranje občutkov kot "kk je blo fajn, ane?!". Že smo razmišljali o naslednjem
možnem plezanju in druženju. Počasi smo se poslovili, vsi zadovoljni in navdušeni z doseženim, malo pa tudi z nostalgijo
po petkovih šolskih srečanjih in spoznanjem, da se bomo sedaj v bodoče morali sami motivirati. Čeprav se je bilo včasih
težko uskladiti z ostalimi obveznostmi, pa bodo ta srečanja sedaj kar naenkrat manjkala. Pa ne samo zaradi plezanja in
vsega ostalega, kar smo se naučili v alpinistični šoli, ampak tudi zaradi dobrih življenjskih izkušenj. Ne nazadnje pa
bodo nepozaben pečat na nas pustila druženja z dobrimi in iskrenimi ljudmi s pravimi življenjskimi izkušnjami. Hvala vsem
in vsakemu posebej. Moram priznati, da bom pogrešala ta naša druženja in petkove večere…
Petra Grudnik / tečajnica
"ČEŠNJA NA TORTI(CI)"
….Zadnji dan plezalnega tabora je tukaj kot bi mignil. Prejšnji večer sva se s soplezalko Majo soglasno odločila,
da greva do kosila splezat smer Steber, ki nama je prejšnji dan ni uspelo, pri plezanju v desnem sektorju grebena
Gabar se nama bo pridružila še ena naveza. Ostali se pohodno-plezalno odpravijo preko kanjona Polacovica.
Dostop je dokaj dolg in razgiban, skupaj se vzpnemo pod sektor Piramida, kjer se ločimo. Nadaljnjo orientacijo,
iskanje vstopa, vizualno oceno težavnosti plezanja prvega raztežaja in izdelavo začetnega sidrišča prepustim soplezalki,
sam se skoncentriram na samo nameščanje vmesnih varoval in čim bolj direkten potek vrvi.
Vreme ta dan je poskrbelo, da nama ni bilo prevroče, saj je že na vstopu pričel pihati precej hladen veter, ki je občasno
prinesel tudi kakšno dežno kapljo. Tokrat sem že v startu obut v plezalnike, tako da z oprijemom ni težav, počasi in
preudarno napredujem, preverjam vsak oprimek in stop ter bolj na gosto nameščam vmesno varovanje. Dokaj hitro sem na precej
širokem grebenu, kjer me ujame v objem močan veter in me skoraj prekucne. Po levem robu še previdneje nadaljujem in zlezem
v zavetrje pod prvo zajedo, kjer naredim udobno varovališče.
Ker se zavedam, da je prvi del raztežaja do grebena precej pokončen in izpostavljen še bolj zbrano varujem ter pogosteje
preverjam če vse poteka brez težav. Vrv teče nemoteno, tudi pogost zvok izbijanja klinov samo še potrdi mojo domnevo. Ko
Maja pripleza do mene s tistim plezalnim žarom v očeh so vse besede odveč, vem, da je uživala v vsakem metru, čeprav pravi,
da je bil to njen nenavrtani maksimum v teh dneh. Ker naju v naslednjem raztežaju čaka še en tak »sladkorček« je čas, da
se odpraviva naprej.
Nadaljujem po grebenu navzgor, dokler se skoraj popolnoma ne poravna in pod sabo ne zagledam »znamenite« škrbine, ki jo
marsikdo, ki je smer že preplezal omenja za zelo zabavno. Pred prečenjem zavriskam, ko jo čez nekaj minut preplezam pa še
enkrat, izkazala se je za še lažjo kot prvič, ko sem jo prav tako napeljal v vodstvu. Tudi na drugi strani namestim vmesno
varovanje, da bo občutek pri prečenju zanjo še prijetnejši. Kmalu za tem v skalni blok zabijem klina in pripravim končno
sidrišče. Veter se je že toliko okrepil, da mi ne dopušča, da bi lahko normalno stal, zato se udobno namestim na robu škrbine
in pričnem z varovanjem.
Vrv lepo teče in čez nekaj časa se za robom pojavi bela čelada, kmalu za tem pa še njena lastnica. Ko me zagleda v isti višini
na prvi pogled oceni, da se bo samo sprehodila na drugo stran. Med odstranjevanjem predzadnjega varovala, zagleda škrbino in
vrv, ki niha v zraku sem in tja. Sledi vsem vodečim plezalcem znano vprašanje, ko s(m)o koga peljali (pre)plezat smer Steber:
»Kako pa pridem do tebe?« Odgovor se (nam) ponuja kar sam: »Priplezala boš.«
Z nekaj napotki glede gibanja presenetljivo hitro reši problem in odstrani še zadnje varovalo. Čestitke in stisk rok sta več
kot na mestu. Ugotoviva, da v konkretnem primeru pridejo prav tudi izkušnje iz gibanja po zelo zahtevnih planinskih poteh.
Med sestopom po melišču ob steni in prijetnim klepetom se strinjava, da je bila preplezana smer res vrhunec vsega plezanja
na taboru in vredna uric, ki sva jih preživela v njej.
M.N. / vodeči plezalec
