|
Nadelspitz, Avstrija - Westrampe 15.09.2013
|
Na šivankini konici
Vreme kaže da bo vzdržalo, v soboto zvečer na hitro pade odločitev, da gremo naslednje jutro plezat - tokrat k našim severnim sosedom. Zato grem v akcijo, da dokončam začeto delo. Vstanemo zgodaj in že se nas pet (Mijo, Jernej, Bogdana, Vinko in jaz) pelje proti meji. Z možem se znajdeva med ilegalci ko že proti meji ugotoviva, da nihče od naju nima osebnega dokumenta. «Ja nekaj se je pa res obrnilo na bolje« si mislim, saj brez zapletov prečkamo mejni prehod. Vse prehitro je konec udobne vožnje in natovorjeni kot zmeraj se vzpenjamo proti vstopu v smer. «Le kdo preganja ostale štiri«, se sprašujem ko malo zadihana zaostajam. Kasneje izvem da je dobro, da smo v smeri prvi, še pred skupino madžarov, ki je izbrala isto steno za cilj. Po končanem maratonu pridemo na vstopno mesto in namestimo opremo nase. Prvi raztežaj poteka v prečnici. Precej zračen a plezalsko ne preveč zahteven teren smo po čiščenju preplezali brez večjih težav. Mijo ima danes veliko dela s številnimi bodičastimi grmi, torej vrtnarskimi opravili v smeri, zato mu vrtne škarje pridejo zelo prav. Znajdemo se v drugem raztežaju, ki se začne s prestopom zračnega žlebiča in vstopom v na videz ne preveč nedolžen kamin v zgornjem delu stene. Plezamo v dveh navezah, Bogdana in Jernej sta skupaj, Mijo pa ima na vrveh naju dva. S plezanjem prične prvi, jaz mu sledim ko je že porabil večino vrvi. Da je pravljice v kaminu konec ugotovim že po dveh metrih, ko objemam navpično skalo in razmišljam kako naprej. Mine kar nekaj časa, da se uspem zbrati in ugotovim, da mi od čakanja ne bodo zrastla krila. Vzamem komplet, ga vpnem v že nameščeno vmesno varovanje in se s skrajnimi močmi potegnem čezenj. Za piko na i mi težave dela nahrbtnik, ki se zatika za vse kar je možno, a presenečenj še ni konec. Komaj se uspem zavarovati na tretjem sidrišču me Mijo vpraša, če sem za to , da presenetiva Vinkota. "Ja!" ampak takoj za tem se vprašam s čim pa? "Ja, zadnji lažji raztežaj boš napeljala ti!", mi odvrne. "Zakaj pa ne", si mislim, saj ne morem vedno biti tako turistično, ko drugi garajo. Medtem, ko mi podrobno razlaga potek mojega raztežaja, mi misli uhajajo k temu kako in kje bom namestila vmesna varovala in ali še znam narediti sidrišče in pravilno varovati iz vrha. Sama bom, prvič zares sama. Mož potrebuje kar nekaj časa da ugotovi, da sem sedaj prevzela vajeti v svoje roke. Njegov obraz je malce začuden, morda zaskrbljen. Začnem s plezanjem naravnost navzgor in namestim prvo vmesno varovanje. Pomagam si z vrvico, ki je že bila nameščena skozi skalni most. Kaj kmalu izgine skupinska slika ostalih, ki so spodaj. Po strmih travicah priplezam pod navpično gladko steno in se odločim za desno varianto (prava smer pa je vodila v levo). Udobna polica se spremeni v gladke plate z naklonom navzdol in vse bolj postane adrenalinsko. Zaskrbi me, da smer vendar ni prava, namestim vmesno varovanje - metulja. Pred mano je še nekaj metrov bolj izpostavljenega terena in za ovinkom se že vidi ošiljen vrh. Kar malo si oddahnem ko sem na vrhu in celo opazim nekaj že zabitih klinov za sidrišča. Naredim sidrišče in se zavarujem. Pravi križev pot se začne sedaj z vlečenjem vrvi, zaradi velikega trenja. Ko končno slišim, da je konec vrvi pričnem z varovanjem. Razveselim se Mijota, ki kmalu pripleza za mano. Z resnim obrazom mi pove, da sem šla malo po svoje in napeljala povsem novo varianto raztežaja, sicer pa je zadovoljen z izdelavo sidrišča in varovanjem. Medtem pripleza na vrh še mož. Bogdana in Jernej priplezata na vrh po grebenu iz nasprotne (približne prave) smeri. Ker je tu gor zelo malo prostora že pripravljamo vse potrebno za spuste po vrvi. Spust po vrvi mi še vedno predstavlja izziv (za mnoge je užitek). A tudi to je enkrat za mano in na koncu se izkaže da je bilo lažje kot je bilo videti in predvsem čutiti na vrhu. Še malica in sestopimo po poti od koder smo prišli. Žejo si gasimo ob hladni pijači v dobri družbi. Spoznala sem, da je plezanje vodečega v izpostavljenem terenu precej težje kot za druge v navezi. Izkušnje, ki sem jih pridobila so dragocene. Zame se je nova preizkušnja končala srečno. Zavedam se mej svojih trenutnih sposobnosti in cenim ljudi, ki se pravočasno obrnejo, če ne zmorejo naprej. Lepo se zahvaljujem Mijotu za lepo preživet dan in nove izkušnje, ostalim pa za dobro družbo.
Plezali smo:
|
Skok na osnovno stran - - - - - Pošlji sporočilo
|
