Dan 2/4: Novigrad - Vinjerac / Dalmacija, 25.10.2015

Skrivnostno mestece

Skupna odločitev je padla, da drugi dan ponovno primeva vesla v roke, stene pa pustiva za kasneje. Kot izhodišče izbereva majhno obmorsko mestece po katerem se imenuje tudi morje po katerem sva prejšnji dan veslala. Novigrad se sramežljivo skriva ob zavitemu morskemu kanalu in iz morja, razen trdnjave nad njim, skoraj ni viden. Z avtom se peljeva po srpentinastih ovinkih, ki tik nad kanalom ponudijo zanimive razglede na skrivnostno mestece pod nama. Izjemno lepo urejeno ribiško naselje, dostop do vode najdeva ob pomoči domačinov dokaj hitro, tik pred občinsko hišo. Kmalu zaplujeva po rokavu polnem bark, med tem, ko je Karmen fotografirala, izkoristim priložnost za debato z ribiči. Na koncu ogotovimo, da so naju prejšnji dan videli, midva pa njih, ko sva se zvečer vračala proti Maslenici.

Izplujeva v Novigradsko Morje in zaveslava po azimutu v direktni liniji čez njega, v smeri Masleniških mostov. Prvotne plane, da bi ga ta dan poleg ostalega preplula ob obali, sva kmalu opustila, sa bi taka tura bila daljša od 80 kilometrov. Kar pa je ob lahkotni turistični plovbi v enem dnevu neizvedljivo. Pred vstopom v ožino si na levem rtu za trenutek odpočijeva, nato pa zaveslava v kanal. Čudni morski tokovi naju en čas porivajo naprej, nekaj metrov vstran pa nazaj. Med tem se nama pridruži večja skupina čeških ali slovaških kajakašev, ki so ta dan izbrali podobno traso, kot midva. V kanalu si vzamemo kar nekaj časa, čeprav razen dveh ogromnih mostov in enega velikega podmorskega jaška po katerem potekajo vse napeljave, tam ni videt kaj dosti. Morda nas je prav to očaralo - mističnost mostov in kanala. Mostova sta dolga okoli 300 metrov in visoka približno 60 metrov, sta zelo pomembna za domačine in turiste, pravzaprav povezujeta Dalmacijo s kopnim. Najstarejšega, po katerem poteka magistralna cesta, so postavili že davnega 1961. leta.

Ko izplujeva v Starogradsko Morje se pred nama pojavi vsem plezalcem znana kulisa Velebitskega pogorja z Malo in Veliko Paklenico, le da je tokrat še bolj na dlani, saj sva precej bolj oddaljena, kakor bi bila ob vožnji po stari jadranski magistrali. V prvem večjem zalivu pristaneva in si privoščiva kosilo. Ura je poldan, kar prija. Tik pod Starim Gradom iz vode skačejo velike tune in pošteno jezijo jato galebov, ki se je organizirano spravila na njih. Kar dolgo so se poigravale z galebi, kot mačka z mišjo. Seveda so bili galebi povsem neuspešni. Prvoten plan za naprej je bil nekoliko drugačen, v tem trenutku ga spremeniva in se odločiva za raziskovanje terena, ki ga še ne poznava. Nadaljujeva ob obali polni ostrih skal proti Vinjeracu. Prečiva štiri večje zalive v katere se ob nalivih izlivajo mali potočki iz lokalnih hribov, ki tu komaj dosežejo nadmorsko višine dvestotih metrov. Pokrajina je monotona in kar dolgo je trajalo da zaplujeva v zaliv Vinjeraca, pred tem pa komaj uideva hitri turistični ladji, ki je že pred obalo pričela z manevrom pristajanja in sekala najin kurs. Majhno ribiško naselje, lepo urejeno pristanišče polno čolnov, najini pogledi pa znova in znova bežijo na sever čez morje h kanjonu Velike Paklenice, ki je od tu deloval še bolj mogočno. Pogled na uro naju spet preseneti in obrniti bo potrebno. Spet začne pihati, Starogradsko Morje je večje in z vetrom tudi večji valovi, prav čuti se, potrebno je vložit veliko več truda za isto razdaljo. Morski tok naju kjub trudu znova in znova odnaša nekam na sever, kot da bi čutil kje bova plezala te dni. Ko se prične mračiti je za nama tudi sosednje Novigradsko Morje, ob siju obalnih svetilk zaplujeva v ožino dolgega in zavitega kanala Novigrada. Tracker, ki je tudi ta dan pridno snemal najino plovbo, pokaže današnjih nekaj deset kilometrov, pristaneva. Starejši domačinki naju sprašujeta ali naju ne zebe in se pri tem križata, midva pa zadovoljna ugotavljava, da se je spet izšlo po načrtih - od teme, do teme. Triinšestdeset kilometrov je za nama, roke so utrujene in šele sedaj čutiva da je resnično hladno. Med vožnjo proti Staremu Gradu se ob siju lune ustaviva ob obali in samotnemu otočku, narediva par fotografij in naužijeva zadnjih nekaj magičnih trenutkov današnjega večera. Jutri sva odločena, greva plezat!

Se nadaljuje ...

MK