Zimska tehnika - I, 3.feb.2013

Zimska pravljica

V dolini je bilo čisto navadno februarsko nedeljsko jutro bolj podobno zgodnji pomladi, ko nas je tečajnike a.š. ŠAO Velenje čakal prvi zimski vzpon, zaradi velike nevarnosti plazov v visokogorju kar na bližnjo Uršljo goro (1700m n.v.).

Ob sedmih se dobimo v Šoštanju, nihče ni imel točnih podatkov glede vremena, kajti v dolini je ponoči deževalo, višje pa naj bi snežilo. Z avtomobili krenemo proti našemu izhodišču, malo pod vrhom prelaza nas pričaka prava zima. Veter, snežni zameti, termometer je zunaj kazal krepko pod ničlo. Nekako uspemo parkirati avtomobile, ampak kdo bi ob takšnem snežnem viharju prostovoljno zapustil prijetno zavetje avta. Že na začetku ture so bili na preizkušnji naši nahrbtniki, ali imamo vso potrebno opremo za takšne razmere. Nekako uspemo obuti zimske čevlje, namestiti gamaše, razdelimo si skupno opremo in hop v koloni eden za drugim našemu cilju naproti. Na poti nas čakajo veter, nizke temperature, zameti. Včasih se ti je vdrla noga skoraj do zadnjice, pa menjavanje vodečega, ki je delal gaz. Proti vrhu veter pojenja. Tempo je bil hud čeprav moški ego to težko prizna. Hvala Ani ki je v drugi polovici vzpona hodila na čelu in malo upočasnila tempo. Po nekaj več kot dveh urah prispemo na vrh Urške, kjer nas čaka več kot pol metra novega snega. Odpravimo se do koče, se ogrejemo ob toplem čaju in pomalicamo. Končno zamenjamo premočena oblačila, eni so jih dali sušit k peči kar pa se je izkazalo za slabo, ker so le to sredi popoldneva zaprli (pa pravijo da so planinske postojanke prijazne do pohodnikov).

Po okrepčilu in počitku opravimo še nekaj minutni vzpon na najvišjo točko, Alen nam pokaže in pove imena vidnih vrhov. Ura že kaže blizu poldneva in mudi se nam na delavnice kjer bomo spoznavali osnove gibanja v zimskih razmerah. Razdelimo se v tri skupine in pričnemo s prvim sklopom delavnic. Naša skupina je bila najprej pri inštruktorju Mijotu, ki nam je razložil in prikazal postopke in različno opremo za iskanje v snežnem plazu zasutih ponesrečencev. Najprej pripravimo delovišče, primemo se za roke in v liniji "drobimo" cel sneg, gor in dol. Poteptana površina bo predstavljala plazišče. Razloži nam varnostna pravila, ki jih je nujno upoštevati, nato razloži delovanje plazovnih žoln, razlike med njimi in na kaj je potrebno paziti pri različnih modelih. Sedaj dobi vsak svojo plazovno žolno. Ob robu delovišča se vsi obrnemo vstran, da ne vidimo kam nam bo zaklopal dva "ponesrečenca", torej žolni. Namestimo svoje žolne na najvišjo občutljivost sprejemnika (največji domet) in začnemo z iskanjem. Občutljivost na analognih žolnah znižujemo v odvisnosti od jakosti sprejetega signala, med tem ko digitalne žolne to počno samodejno. Zasutega iščemo tako dolgo, da z najbolj zadušenim sprejemnikom najdemo točko kjer je jakost signala žolne zasutega najvišja. Poizkusimo se v mikrolociranju z žolno in s sondo. Učimo se pravil odkopavanja zasutega. Vajo ponovimo večkrat, nazadnje inštruktor skrije oddajnik izven poteptanega območja in le redkim ga uspe najti. V praksi ni vedno nujno, da bo zasuti v območju plazovine.

Drugo delavnico vodi inštruktor Alen na tej spoznamo uporabo derez in cepina. Učimo se različne načine hoje z njimi, uporabo cepina v različnih položajih in terenih. Na koncu poplezamo v dveh manjših grapicah in v praksi preizkusimo kako zgleda uporaba teh dveh pripomočkov. V danih vremenskih razmerah pridejo še kako do izraza vrsta derez in njihova namestitev.

Tretjo delavnico izvajamo pri inštruktorju Sergeju, kjer se učimo nekatere metode ugotavlanja plazovitosti terena. Ponovimo teoretični del, kaj vse vpliva na nastanek plazu. Nato Sergej praktično prikaže prerez snega na dolžini enega metra, določi plasti snega, s pestjo, prstom, svinčnikom in s konico noža določi trdoto posameznih plasti. Nadaljuje z norveško metodo ugotavljanja plazovitosti, zareže sneg v obliki trapeza 4x3x1 (številke povedo število lopat po širini), lopato namesti v funkcijo motike in s postopno obremenitvijo poskuša potegniti izsekano plast trapeza. Sila s katero vleče izsek bo obratno sorazmerna z nevarnostjo plazu. Nato smo na vrsti mi. Vzamemo vsak svojo lopato, naredimo snežni prerez in praktično izvedemo norveško metodo na več lokacijah. Tu opazimo, da na ne preveč veliki oddaljenosti pridemo do dokaj različnih rezultatov.

Zaradi časovne stiske nadaljujemo z naslednjim sklopom delavnic brez počitka. Koča je bila že itak zaprta. Alen pokaže različne načine zaustavljanja s cepinom, nato ostali nekajkrat ponovimo vajo. Alen opazi utrujenost tečajnikov in da na glasovanje ali še nadaljujemo z zadnjo delavnico ali končamo. Večina tečajnikov iz našega odseka smo za. Inštruktorja Sergej in Mijo pokažeta kako se s cepinom izdela eno izmed sidrišč v snegu in kako se varuje prvega ter drugega v navezi. Razdelimo se v štiri skupine in vadimo izdelavo sidrišča in oba načina varovanja. Pri varovanju drugega v navezi se vkopljemo kleče obrnjeni proti strmini in varujemo drugega čez ramena. Pri varovanju prvega v navezi si naredimo polico, sedišče in se usedemo ter noge vkopljemo v sneg in varujemo prvega preko bokov, sede. Dan se je že začel nagibati proti večeru tako da nas je mrak skoraj prehitel. Na hitro pospravimo opremo, namestimo čelne lučke in že se začnemo spuščati proti dolini. Na sredi poti naredimo še kratko analizo, ker se je enim že mudilo domov. V trdi temi prispemo do avtomobilov. Svež zrak je pri enih vzpodbudil apetit, zato smo se nekateri vseeno ustavili še na pici in pijači in nedeljo zaključili ob malo daljši analizi.

Domov prispem malo pred deveto, opremo in mokra oblačila hitro iz nahrbtnika, malo pogovora z domačimi in že v posteljo. Misli se vračajo nazaj na preživeti dan, kljub napornemu pristopu se tam gor lahko ZIMA zapiše z velikimi črkami.

Osvojeno znanje se že veseli novih praktičnih preverb.
Vsem inštruktorjem hvala za odlično vodene delavnice, hvala sotečajnikom, hvala ZIMI.

Vinko Sitar