Srednja Raduha, severna stena - 2092 m, 8. september 2013

Ko imaš moža na štriku

Rano, v nedeljo zjutraj se z možem odpraviva od doma, da pobereva Mijota in se skupaj odpeljemo do Velenja, kjer bi se naj pridružila še Vinko in Cvetka. Mož neobičajno hitro ubira ovinke, saj to namreč ni v njegovi navadi, tako da mi že začne dvigovati tisto malo, kar sem zaužila pred odhodom. Ker si ovinki kar hitro sledijo, se nikakor nisem mogla otresti slabosti, ki me je spremljala celotno pot do kmetije Bukovnik. Tam pustimo avto in se odpravimo proti Srednji Raduhi. Ko prispemo pod steno poiščemo vstop v smer in si nadenemo potrebno opremo. Mijo nama je že pred tem dejal, da bova z možem plezala v samostojni navezi, pod njegovim nadzorom.

Ker je prvi raztežaj dokaj lahek, ga plezamo brez varovanja. Že pred odhodom mi je Jernej rekel, da bi bilo dobro, če bi kakšen lažji raztežaj plezala v vodstvu jaz, saj je zelo pomembno, da se s tem čim prej začne. In tako se dogovoriva, da v drugem raztežaju jaz dam moža na štrik.

Plezam nekaj metrov za Mijotom in občasno dobivam navodila. Že pri prvem sidrišču se srečam s težavami, saj je skala na tem mestu zelo razdrobljena in ne najdem trdnega mesta kjer bi klin prijelo kot je treba. Po večkratnem poskusu nama z Mijotom nekako le uspe najti ustrezne poke. Potem sledi ključni raztežaj originalne smeri in vidim moža, ki se že pripravlja, da prevzame vajeti v svoje roke. Ko mu omenim da bi tudi tega plezala v vodstvu, me najprej nekoliko začudeno pogleda vendar kar pristane na mojo željo, saj si je prav to tudi želel.

V tem raztežaju bi naj težavnost dosegla IV-, vendar se meni, kljub mojim skromnim izkušnjam nikjer ni zdelo posebej težko. Pred nami sta še dva zadnja raztežaja nizke težavnosti. Pred izstopnim raztežajem Mijo pogleduje drugam, desno ven iz smeri, gor proti ošiljeni špici, ki štrli v nebo kot ostro rezilo in me vpraša če bi tudi to napeljala v vodstvu. Zadeva je od spodaj videti kar konkretna, vendar mu kljub temu odgovorim pritrdilno. Na tihem si že kar mislim kako bo mož, ki se je med tem že bližal sidrišču, izbuljil oči ko mu povem.

Ko se vsi zberemo na sidriščih nas vodeči še enkrat vpraša, če bi plezali desno ŠAO varianto (IV+) te smeri. Odgovorimo mu pritrdilno. Na moževem obrazu opazim rahel nasmešek, saj si je sigurno mislil, da zdaj pa le pride na svoj račun. Vendar, če sem ga do tod imela na štriku, naj bo pa do konca. Potem začne posegati po moji opremi, da bi se oborožil za dva zahtevnejša raztežaja variante, takrat mu povem kje mu je danes mesto. In res izbulji oči, odpre usta ter ostane brez besed, saj sem mu še včeraj govorila, da v vodstvu ne bom nikoli plezala.

In tako se podam za Mijotom proti vrhu vse ožjega in ošiljenega kamnitega rezila in uživam v plezanju malo bolj konkretne smeri. Čas je bežal in kmalu opazim Mijota ki gleda proti meni, kot kozorog z vrha prve špice s kamero na čelu. Ko se preko vrha spustim v zračno škrbino, začnem spoznavati , da je plezanje v vodstvu lahko tudi muka in ne samo uživanje. Stojim v čudnem položaju in vlečem vrv, ki se nikakor noče premakniti, kot bi jo nekdo privezal za drugi konec. Z velikimi težavami jo povlečem še kakšen meter da pridem malo višje na sosednjo steno, se s prusikom privežem še na Mijotovo vrv, ki je fiksirana v sidrišče zgoraj in z zadnjimi močmi povlečem še toliko vrvi, da lahko splezam gor do dnevne sobe - poličke primerne za sidrišče.

Med tem ko eden po eden plezajo še ostali trije za nama, se na drugi strani nad severno steno Srednje Raduhe nabere že kar lepa skupina ljudi ki nas opazuje in fotografira, saj tam poteka pohodna pot, ki je bila danes kar obiskana. Eni nas občudujejo, drugi pravijo da tega ne morejo gledati, da jih je strah. Ko se kasneje postavim na njihovo mesto in pogledam navzdol ugotovim, da je s tega mesta zadeva videti še bolj adrenalinska kot je bila za nas med plezanjem.

Imeli smo lep dan in uživali v plezanju. Res pa ni slab občutek, če imaš tudi kdaj moža na štriku in ga ne spustiš z njega.

Bogdana Kvas
Foto: Jernej, video: MK