Uvod v ferate, Skala, 20.04.2013

Doživetja na Skalci

Z nasmehom se spominjam svojih »turističnih« začetkov pohodništva, razen primerne obutve in pohodnih palic nisem imela ničesar. Moja prva planinska pot me je vodila mimo Potočke zijalke na vrh Olševe, kjer sem se prvič srečala tudi z jeklenicami. Spominjam se, kako sem vsa ponosna stala na vrhu, vriskala od sreče, se ulegla na travo in v tišini opazovala modro nebo… takrat sem vedela, da se je moja pot šele začela. S časoma so bile moje želje vedno večje, lahke planinske poti sem zamenjala z zelo zahtevnimi in postala odvisna od golih skal, premagovanja samega sebe, adrenalina…

Zaljubila sem se v poti, ki so prepletene z jeklenicami, klini in skobami, ki sem jih doslej premagovala zgolj z rokami, brez samovarovanja. Oddaja o gorskem reševanju, ki so jo pred časom predvajali po televiziji, mi je dala misliti, da moram nekaj narediti tudi za svojo varnost v gorah, če ne želim, da me trenutek nepazljivosti pahne v globino.

Znanec mi je v začetku aprila posredoval vabilo usposabljanja za ferate, katerega sem se brez oklevanja udeležila. Dobili smo se na parkirišču Starega gradu v Slovenskih Konjicah in se odpravili proti Skali (Konjiška gora), kjer smo se po 200m n.v. ustavili, si nadeli opremo in »šnel kurs« teoretičnega dela, ki ga je vodil Mijo Kovačevič ob pomoči Domitrovič Milana, se je pričel. V hipu sta pritegnila vso mojo pozornost. Z odprtimi usti sem požirala informacije, ki sta nam jih posredovala, ter se pričela zavedati, da sem kljub izkušnjam, ki jih imam, živela v totalni nevednosti, kar se tiče samovarovanja.

Stene Skale so bile pred nami in so nas vabile, da informacije, ki so nam bile posredovane, uporabimo v praksi. V mislih si ponavljam: varnostna razdalja, stegnjena roka, križno vpenjanje na vertikali, tretja popkovina… Vzponu je sledil plezalni sestop, kjer smo vadili premagovanje ovir srečanja v feratah, kjer je Milan na vertikali predstavljal oviro, ki si jo moral obiti. V moji glavi pa: Kako pri Bogu ga naj obidem? No, ko umiriš svojega duha, te rešitev sama najde.

Po zadnjemu vzponu je sledilo presenečenje. Varovani spust z vrvjo čez nekaj deset metrov visoko steno. Odločila sem se, da se spustim med zadnjimi. Opazovala sem prestrašene obraze, ki so sledili navodilom, ter se drug za drugim počasi spuščali po steni. Napočil je trenutek, da preverim iz kakšnega testa sem sama. Mijo mi preveri nameščeni vponki, prestopim ograjo ter se zavem, da zdaj pa gre zares. Pogledam Vinkota, ki me je varoval, držim se za vrv, čutim povečan utrip, obotavljajoče naredim dva koraka, nato pa si rečem: Zaupaj osebi, ki te varuje! Zaupaj opremi! Zaupaj sebi! Razpnem roke, naredim še dva koraka in rečem: Spuščaj me hitreje!!! Oba me presenečeno pogledata, Vinko mi ustreže, moji koraki pa postajajo vedno bolj lahkotni, roki plapolata v zraku in jaz vriskam od užitka. V tistem hipu, ko sem si dovolila, da se prepustim varovanemu spustu, sem prebudila spečega otroka v sebi in mu dovolila, da pride na plan in mi pokaže pot, ki je še ne poznam. To doživetje je bilo čista ekstaza… ki me je v spominu vrnila na svoj prvi osvojeni vrh, vendar sem jo to pot doživljala na višji ravni.

Na to vprašanje: Kaj je tisto kar me vleče gor, med skale, stene, prepade, vrhove? Poznam že dalj časa odgovor. Ta »sport« me dejansko naredi boljšega. Bolj pozitivnega in pomirjenega. Kjer sem Jaz tukaj in zdaj. Kjer ni prostora za napake. Kjer ostanem osredotočena na oviro, ki jo moram premagovati. Kjer skrbi pustim v dolini. Kjer sem drugi človek. Kjer dosežem to, da se v dolino vrnem s prazno glavo. In to je totalna droga. Zadoščanje in vir energije, tako kot ta sobota.

Bil je dan presežkov, kjer sem izvedela veliko novega, koristnega in zanimivega, s poudarkom, da mora biti varnost na prvem mestu. Pohvaliti moram oba organizatorja, ki svoje delo opravljata srčno, kar se vidi po žaru iz njunih očeh. Vesela sem, da obstajate tudi takšni ljudje, ki ste svoje znanje nesebično pripravljeni deliti z drugimi. Se vidimo na učnem poligonu v Gonžarjevi peči.

Helena Vrbnjak, Maribor

Prvi koraki na jekleni vrvi

Pred tremi leti sva pričela aktivno obiskovati gore in vsakokrat sva hrepenela po vedno večjih izzivih. Letošnje leto so nama postale izziv ferate, zato sva se udeležila izobraževanja z namenom, da obnoviva in nadgradiva znanje.

Izobraževanje nama je bilo zelo všeč. Inštruktorja sta nam zelo nazorno predstavila in demonstrirala kako se gibati in srečevati na feratah, kakšno opremo potrebujemo, kakšne so nevarnosti…. Izvedela sva kar nekaj novih stvari in spoznala kakšna je pravilna tehnika gibanja na feratah in da z njeno pomočjo veliko lažje premagamo strmine. Prav tako naju je navdušil spust po vrvi v steni, ki je bil za naju nekaj novega. S prijetnimi občutki in željo po uporabi osvojenega znanja v »pravih« feratah sva zadovoljna odšla domov.

Miha in Suzana, Mozirje