Zreško Pohorje, 1517 m in Wolfsberg, 28.nov.2015

ZIMSKA KOMBINACIJA

Pa je naposled le prišla zima in z njo sneg ter zimske radosti. Poraja se vprašanje, kaj pozimi počnejo alpinisti ter razni skalni in gorniški navdušenci? Seveda turno smučajo! Kaj jim nadomesti užitek ob osvajanju strmih pečin in radost ob pogledu čez steno v dolino? Smučanje po zasneženih vrhovih, obsijanih s soncem, morda tudi vijuganje med smrekami in raziskovanje osamljenih brezpotiji, ki so v tem času prepuščena le najbolj zagrizenim gornikom.

Takšne čudovite slike se mi prikažejo pred očmi, ko pomislim na turno smučanje. Seveda moram to poizkusiti tudi jaz. Le zakaj bi človek zimo preživel v zadušljivih telovadnicah, ali še slabše, presedel doma pred televizorjem. Ker pa je za prvič smučanje po pobočjih visokogorja prevelik zalogaj, bo treba začeti na bolj prijaznem in položnem terenu, recimo na Pohorju. Vremenska napoved je za soboto kazala na idealno vreme in ravno pravšnje razmere za prvi turni smuk. Seveda je organizator akcije prepričan, da naposled ta zimski šport navduši tudi najbolj nejeverne Tomaže, torej bo tudi mene.

Ko sva izstopila na parkingu, je bil prvi vtis dokaj klavern, mrzlo in vetrovno jutro ter sivo nebo. Snega pa po oceni ravno dovolj za prve zavoje. Kmalu pa se je na obzorju pokazal ozek pas jasnine in Kamniško Savinjske Alpe ožarjene s soncem. Pa začnimo lepo po vrsti. Najprej raztovarjanje in spoznavanje opreme, seveda je nato treba vse to spraviti nase, sledi šnel kurs, hitra razlaga tehnike in nastavljanje vezi, v rukzak spakirava kože, malico in rezervne rokavice, še požirek vroče kavice iz termovke, da se dokončno prebudim, in že zareževa v sneg.

Zamislila sva si lažjo varianto krožne ture po brezpotjih pohorskih gozdov, od Rogle na zahod v smeri Črnega vrha na Ribniškem Pohorju, nekje na sredi obrneva desno in se skozi zaraščena pobočja med smrekami spustiva do spodnje postaje Mašinžage, pa naprej gor na Pesek, še do razglednega stolpa in nazaj na parking. Orientacija v gozdu je zahtevna, med zasneženimi smrekami se mi je zdelo, da se kar malo izgubljava, pa še megleno nebo ni bilo v pomoč. Kompas v moji glavi ni in ni hotel delovati v tem ambientu, kjer se zdi vsaka smreka ista in vsak prehod pravi. Verjetno bi se sama brez dobrega vodnika že za prvim zavojem izgubila in tavala po belih prostranstvih. Še dobro, da je Mijo domač na takšnem terenu in obvlada situacijo. Tako sva brez Garmina čisto "na kamot" presmučala celo deset kilometrsko traso, "natrofila" tapravi prehod čez grapo, našla pravo brv čez potoček in miren kotiček za počitek pred vzponom do koče na Pesku. Za nameček se je prikazal še sonček in nad smrekami modro nebo. Za vzpon je potrebno še pripraviti smuči, nalepit kože. In glej ga zlomka, točno pred mojim nosom se izza smrek, uro in pol kasneje prikaže stolp. Sama bi ga verjetno iskala po celem Pohorju tja do Ribnice. Še vzpon po zaledenelih stopnicah na razgledno ploščad in čudovit pogled na gozdove okoli, za smučišči se na obzorju krasotijo Kamniško Savinjske Alpe in sveti v soncu Grosser Speikkogel, 2140 m visok vrh Koralp.

Gore imajo pozimi posebno privlačnost, v svoji beli preobleki so videti tako lepe in nedostopne. Gorske ture postanejo težavnejše in nevarne, če se jih ne lotiš s pravo mero pazljivosti in spoštovanja. Osvajanje že mnogo nižjih vrhov, kot smo jih vajeni v kopnih razmerah, je lahko mukotrpno in zahtevno. Ko pa stvar obvladaš in osvojiš, je lahko pravi užitek. Zato bo treba še ponoviti in nadgraditi znanje s kakšno podobno turo.

Za konec zimske pravljice sva se še malo povaljala po snegu, da ne bomo odšli domov s suhimi hlačami. Ker pa se pozimi dan hitro prevesi v večer in je do noči še dosti časa, sva si zamislila zaključek sobotnega športnega dne nekje na toplem in suhem. Zapeljala sva se naprej čez mejo v Wolfsberg, da pokuriva še zadnje atome moči in raztegneva še preostale mišice. Tudi ta del dneva je bil zelo produktiven, energija je bila taprava, prsti so se kar sami lepili na oprimke in stene so bile obvladljivo pokončne. Petke so kar deževale in kar se mi je zdelo še pred kratkim pretežko, je bilo skoraj lahko.

Naslednjo noč sem sanjala same lepe sanje, smučarske zavoje, zimsko idilo, ter stene mavričnih barv in svojo prvo 5c. To pa je zame v tem trenutku zavidanja vreden dosežek.

Karmen Perme
Foto: K&M