|
Rogla, 1517 m - 25. feb 2014
|
Jutranji sprehod po beli preprogi Napovedane nizke temeperature na 1500 metrih so obetale primerne razmere, zato se zjutraj odpraviva na bližnji tisočak. Med tem ko je v dolini pokurilo ves sneg, ga je zgoraj še nekaj, kar se je poznalo tudi na cesti. Nepregledna kača jeklenih konjičkov se je vila vse do vrha. Kljub ne prav nizkim temperaturam na izhodišču je bil sneg dokaj pomrznjen, takega bi si človek želel v letošnjih grapah. Zato se odločiva za nekoliko spremenjeno traso. Tokrat bova šla v obratni smeri, ter skozi nepregledne gozdove, kot vedno malce "po svoje". Do razglednega stolpa prideva dokaj hitro. Požirek pijače, čelado na glavo, preklop obuval ter vezi na smučanje. Možnost vijuganja med orjaškimi smrekami proti Mašin Žagi izkoristiva do potankosti. Nobene klože nikjer, zgoraj rahel pršič, spodaj napol predelan sneg. Bil je tapravi užitek, kot že dolgo ne. Ni čudno, da sva med "delom" proti dolini kar pozabila na fotoaparat. Spodaj, na izteku smučarskih prog, ki sva se jim vmes na daleč izognila, so naju pričakale neskončne kolone junakov strmin, čakajoč pred vstopi na sedežnice. A to običajno ne boli, še posebej če greš nabirat kondicijo. Midva sva jo. Zaplavala sva čez ožjo poledenelo brv (brez kopanja v žuborečem potočku) in nekaj trenutkov za tem zagrizla v strmino sosednjih pobočij. Med tem se je na zahodu začela sramežljivo kazati tista prava, modra modrina neba. Tako intenzivna, da bi predramila še najbolj lenega fotografa. Hm, Canonova zverina je tokrat ostala doma in ostali so samo lepi spomini. Uro kasneje je bilo vsega lepega konec. Prišla do točke, ki jo nekateri imenujejo najbolj zanimivo opravilo. Sezuvanje pancarjev, namreč. Kaj čemo, obveznosti kličejo in lepega je tudi enkrat konec. Pa bo že, s polnimi baterijami se bo dalo zdržat do naslednjič. Statistika? Ah, nič posebnega. 7,4 km in 400 višincev, dobri dve uri s počitki vred in prav prijetna turna smuka.
|
|
